Page 35 - Vinkler, Jonatan. 2020. Izpod krivoverskega peresa: slovenska književnost 16. stoletja in njen evropski kontekst. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 35
kladivom zgodovine in nakovalom zgodovinopisja: tekstna življenja martina luthr a
del celo pismo angleškega kralja saškemu deželnemu knezu zastran Luthra
(Henrik 1522).
Luthrov imaginarij do konca dolgega 19. stoletja
V stoletju verske vneme in strastnega bojevanja
Idearij »dobe reformacije« se ni znatneje spremenil niti v prvi polovici 17.
stoletja, je pa na predvečer tridesetletne vojne dobil nov poudarek. Prva
stoletnica 95 tez je namreč 1617. izzvenela v poudarjanju Luthrovega boja
proti papeštvu (Koch 2017, nepaginirano). Toda tridesetletna vojna, ki je
prinesla dolga leta najbolj krvoločnih spopadov na evropski celini, je ima-
ginarij Luthra spremenila tako na katoliški kot evangeličanski strani. Kajti
sočasna historiografija je npr. že v epohalnem delu Matthäusa Meriana
Theatrum Europaeum (1635–1738) pričela ugotavljati, da se grozljivo mor-
jenje, ki je dele Reicha dobesedno izpraznilo, kajti smrtnost kot posledi-
ca vojne je ponekje znašala krepko čez šestdeset odstotkov, niti ni dogaja-
lo predvsem zavoljo »vprašanj vesti«, torej zaradi luteranske reformacije in
posledične verske delitve Reicha na evangeličanski in katoliški del. Temveč:
zaradi slabo prikritih vladarskih, torej političnih pretenzij dunajskih
Habsburžanov (Wilson 2009, 12–75), ki so želeli svoj obdonavski imperij
unificirati predvsem upravno, in to z uveljavitvijo absolutizma in centraliz-
ma ter s posledičnim poteptanjem dotedanjih, vedno znova ali celo vnaprej
potrjevanih posebnih deželnih svoboščin kraljestev, npr. dežel češke krone,
kjer so bili na prestol le voljeni. – Tak primer je pomendranje verskih svo-
bod, k spoštovanju katerih je cesar Rudolf II. v Majestátu 1609. zavezal ne
le sebe, temveč tudi svoje naslednike na tronu Reicha in češkem prestolu.
– Velikega podviga političnega in upravnega »gleichs chaltunga« so se lotili
navdahnjeni s politično teorijo baroka, ki je na dvor ob lepi, modri Donavi
priromala predvsem z versko brezkompromisnimi diplomati in vojščaki iz
dežele odločnega Filipa II. Španskega. Ti so dvor na Dunaju napolnili zlas-
ti po zmagi vojščakov cesarja in Katoliške lige na upornimi Čehi v bitki na
Beli gori pri Pragi 8. novembra 1620.
Eden izmed njih je bil tudi svetovalec češkega kralja in cesar-
ja Ferdinanda II., neki Martin de Huerta. Ta je poklicno pot začel precej
skromno, kot krojaški pomočnik, jo nadaljeval nato kot lakaj in nazadnje
kot nečastna, toda ne nevplivna persona tedanje in vseh predhodnih ter
prihodnjih družbenih sistemov – špicelj. Za tem pa je prišla »nemška voj-
na«. In možak se je udinjal med soldate Katoliške lige. Ker je bil podjeten
človek, je hitro napredoval. Toda slednje je bilo, kot z neženiranim ciniz-
35
del celo pismo angleškega kralja saškemu deželnemu knezu zastran Luthra
(Henrik 1522).
Luthrov imaginarij do konca dolgega 19. stoletja
V stoletju verske vneme in strastnega bojevanja
Idearij »dobe reformacije« se ni znatneje spremenil niti v prvi polovici 17.
stoletja, je pa na predvečer tridesetletne vojne dobil nov poudarek. Prva
stoletnica 95 tez je namreč 1617. izzvenela v poudarjanju Luthrovega boja
proti papeštvu (Koch 2017, nepaginirano). Toda tridesetletna vojna, ki je
prinesla dolga leta najbolj krvoločnih spopadov na evropski celini, je ima-
ginarij Luthra spremenila tako na katoliški kot evangeličanski strani. Kajti
sočasna historiografija je npr. že v epohalnem delu Matthäusa Meriana
Theatrum Europaeum (1635–1738) pričela ugotavljati, da se grozljivo mor-
jenje, ki je dele Reicha dobesedno izpraznilo, kajti smrtnost kot posledi-
ca vojne je ponekje znašala krepko čez šestdeset odstotkov, niti ni dogaja-
lo predvsem zavoljo »vprašanj vesti«, torej zaradi luteranske reformacije in
posledične verske delitve Reicha na evangeličanski in katoliški del. Temveč:
zaradi slabo prikritih vladarskih, torej političnih pretenzij dunajskih
Habsburžanov (Wilson 2009, 12–75), ki so želeli svoj obdonavski imperij
unificirati predvsem upravno, in to z uveljavitvijo absolutizma in centraliz-
ma ter s posledičnim poteptanjem dotedanjih, vedno znova ali celo vnaprej
potrjevanih posebnih deželnih svoboščin kraljestev, npr. dežel češke krone,
kjer so bili na prestol le voljeni. – Tak primer je pomendranje verskih svo-
bod, k spoštovanju katerih je cesar Rudolf II. v Majestátu 1609. zavezal ne
le sebe, temveč tudi svoje naslednike na tronu Reicha in češkem prestolu.
– Velikega podviga političnega in upravnega »gleichs chaltunga« so se lotili
navdahnjeni s politično teorijo baroka, ki je na dvor ob lepi, modri Donavi
priromala predvsem z versko brezkompromisnimi diplomati in vojščaki iz
dežele odločnega Filipa II. Španskega. Ti so dvor na Dunaju napolnili zlas-
ti po zmagi vojščakov cesarja in Katoliške lige na upornimi Čehi v bitki na
Beli gori pri Pragi 8. novembra 1620.
Eden izmed njih je bil tudi svetovalec češkega kralja in cesar-
ja Ferdinanda II., neki Martin de Huerta. Ta je poklicno pot začel precej
skromno, kot krojaški pomočnik, jo nadaljeval nato kot lakaj in nazadnje
kot nečastna, toda ne nevplivna persona tedanje in vseh predhodnih ter
prihodnjih družbenih sistemov – špicelj. Za tem pa je prišla »nemška voj-
na«. In možak se je udinjal med soldate Katoliške lige. Ker je bil podjeten
človek, je hitro napredoval. Toda slednje je bilo, kot z neženiranim ciniz-
35
