Page 36 - Vinkler, Jonatan. 2020. Izpod krivoverskega peresa: slovenska književnost 16. stoletja in njen evropski kontekst. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 36
izpod krivoverskega peresa
mom pripoveduje zgodovinopisje, pripisati prej njegovi zvitosti in spretne-
mu intrigiranju kot pa zaresnemu junaštvu na bojnem polju. Hiter vzpon
po klinih vojaške hierarhije je mogel v dobršni meri vknjižiti tudi na ra-
čun svoje atletske postave, ki mu je prinesla naklonjenost grofice s Kolovrat.
In ta človek je cesarju svetoval, da naj »da brez izjeme pomoriti vse, da ne
bo od tega nevernega krivoverskega naroda [Čehov] ostala živa niti duša«
(Denis 1930, 28). Nekaj podobnega je vedel predlagati tudi znameniti špan-
ski diplomat na dunajskem dvoru Íñigo Vélez de Guevara grof Oñate, ki je
monarhu razlagal, na kak način so upori v Kataloniji in Aragonu španskim
katoliškim monarhom omogočili ne le utrditi, temveč povečati lastno moč.
Za Čehe, ki so bili po Beli gori premagani in tako v podobni situaciji kot
Katalonci ali Aragonci, je predlagal nič manj kot genocid:
Štirideset tisoč mož dobre španske vojske, ki bi se ji pridružila še
lahka poljska konjenica, pa bi bil do kraja iztrebljen ta brezbožni
narod, ki je tako dolgo žalil cesarsko visokost. (Denis 1930, 28)
Iz navedka je razbrati najbolj prakticistično monarhistično artikulaci-
jo baročne politične teorije, kot je pač mogoča iz ust vojaškega škornja ali
brezskrupuloznega diplomata. Toda tudi teorijo politične moči, ki temelji
na misli, da je temeljni, edini mogoči, od vsega drugega neodvisni in pri-
marni vir vse (politične) moči ter prava vsemogočna volja Božja. Tako se
monarhi tedanje dobe razumevanjo le kot posvetni legati Pantokratorja,
državljanske svobode pa so zgolj koncesije oz. »milosti« na podlagi razode-
te Božje volje, ne pa posledice ali izpeljave iz samonasebnih lastnosti člo-
veka ali neodvisnega razuma. Takšno stališče je otrok srednjeveške filo-
zofije zgodovine, in sicer takšne, kot jo je artikuliral Avguštin v svojem
epohalnem De civitate Dei: Dve moči, dve državi, dva imperija se pote-
zata za prevlado nad svetom in se bojujeta tudi onstran vidnega. Bog in
Satan. Kristus zagotavlja končno zmago prvega, čigar vidno telo je Cerkev.
Druga država temelji na grehu Praočeta, ki je zavrgel pravo človeško nara-
vo, »imago Dei«, pravo človeško podstat in pravice, ter ima za prvega drža-
vljana Kajna. Človek je lahko državljan prvega ali drugega imperija, taki-
sto velja za človeške institucije. Monarhije in njihovi vladarji, moči, pravo
in družbeni red imajo vrednost le tedaj, če so v eshatološkem horizontu
sub specie aeternitatis na »pravi strani«, če imajo torej moralno vrednost.
Slednjo in z njo upravičenje lastnega obstoja pred Bogom pa pridobijo le te-
daj, če svoje poslanstvo najdevajo v tem, da v silovitem spoprijemu obeh
transc endentalnih principov ljudi vodijo po poti verske resnice. Če jim v
tej nadnaravni »igri prestolov« spodleti, se spremenijo v Hudičeve solda-
36
mom pripoveduje zgodovinopisje, pripisati prej njegovi zvitosti in spretne-
mu intrigiranju kot pa zaresnemu junaštvu na bojnem polju. Hiter vzpon
po klinih vojaške hierarhije je mogel v dobršni meri vknjižiti tudi na ra-
čun svoje atletske postave, ki mu je prinesla naklonjenost grofice s Kolovrat.
In ta človek je cesarju svetoval, da naj »da brez izjeme pomoriti vse, da ne
bo od tega nevernega krivoverskega naroda [Čehov] ostala živa niti duša«
(Denis 1930, 28). Nekaj podobnega je vedel predlagati tudi znameniti špan-
ski diplomat na dunajskem dvoru Íñigo Vélez de Guevara grof Oñate, ki je
monarhu razlagal, na kak način so upori v Kataloniji in Aragonu španskim
katoliškim monarhom omogočili ne le utrditi, temveč povečati lastno moč.
Za Čehe, ki so bili po Beli gori premagani in tako v podobni situaciji kot
Katalonci ali Aragonci, je predlagal nič manj kot genocid:
Štirideset tisoč mož dobre španske vojske, ki bi se ji pridružila še
lahka poljska konjenica, pa bi bil do kraja iztrebljen ta brezbožni
narod, ki je tako dolgo žalil cesarsko visokost. (Denis 1930, 28)
Iz navedka je razbrati najbolj prakticistično monarhistično artikulaci-
jo baročne politične teorije, kot je pač mogoča iz ust vojaškega škornja ali
brezskrupuloznega diplomata. Toda tudi teorijo politične moči, ki temelji
na misli, da je temeljni, edini mogoči, od vsega drugega neodvisni in pri-
marni vir vse (politične) moči ter prava vsemogočna volja Božja. Tako se
monarhi tedanje dobe razumevanjo le kot posvetni legati Pantokratorja,
državljanske svobode pa so zgolj koncesije oz. »milosti« na podlagi razode-
te Božje volje, ne pa posledice ali izpeljave iz samonasebnih lastnosti člo-
veka ali neodvisnega razuma. Takšno stališče je otrok srednjeveške filo-
zofije zgodovine, in sicer takšne, kot jo je artikuliral Avguštin v svojem
epohalnem De civitate Dei: Dve moči, dve državi, dva imperija se pote-
zata za prevlado nad svetom in se bojujeta tudi onstran vidnega. Bog in
Satan. Kristus zagotavlja končno zmago prvega, čigar vidno telo je Cerkev.
Druga država temelji na grehu Praočeta, ki je zavrgel pravo človeško nara-
vo, »imago Dei«, pravo človeško podstat in pravice, ter ima za prvega drža-
vljana Kajna. Človek je lahko državljan prvega ali drugega imperija, taki-
sto velja za človeške institucije. Monarhije in njihovi vladarji, moči, pravo
in družbeni red imajo vrednost le tedaj, če so v eshatološkem horizontu
sub specie aeternitatis na »pravi strani«, če imajo torej moralno vrednost.
Slednjo in z njo upravičenje lastnega obstoja pred Bogom pa pridobijo le te-
daj, če svoje poslanstvo najdevajo v tem, da v silovitem spoprijemu obeh
transc endentalnih principov ljudi vodijo po poti verske resnice. Če jim v
tej nadnaravni »igri prestolov« spodleti, se spremenijo v Hudičeve solda-
36
