Page 51 - Vinkler, Jonatan. 2020. Izpod krivoverskega peresa: slovenska književnost 16. stoletja in njen evropski kontekst. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 51
med pr evajanjem in pisanjem: trubarjeva biblija v kultur nozgodovinskem kontekstu
tiko in logiko kot temeljni spoznavni orodji. Sveto pismo je namreč velja-
lo za tekstno »materializirano« Božjo modrost, torej za temeljno krščansko
resnico in tako za središče vse neislamske srednjeveške okcitanske kulture.
Toda ta resnica ni bila razodeta na vsem jasen, sprotno ter slehrniku razvi-
den način. Bralec jo je moral namreč razbirati, dekodirati iz obilice tropov
in figur, ki jih je najti v bibličnem besedilu. Tako je latinska Biblija že zara-
di svoje jezikovne strukture pozivala in izzivala k razlagi.3 In med sebe kot
besedilo in bralca postavila pomemben vmesni člen, ki pa je nato odločilno
oblikoval tudi srednjeveške poglede na prevajanje.
Ta hermenevtični »vmesnik« sta bila interpretacija in njen nosilec, iz-
obraženi razlagalec, ponavadi duhovnik. Slednji je moral biti za tovrstno
oprav ilo ne le pismen, temveč tudi dobro podkovan v svobodnih umet-
nostih na eni ter v teološki eksegezi na drugi strani. In tako je bil poudarek
sredn jega veka tudi pri prevajanju predvsem na jezikovnem in literarnem
razumevanju in na z njim povezani interpretaciji besedil.
Enega sporočilno najbogatejših odgovorov, kako so izhodiščno raz-
merje besedilo – razumevanje(– prevajanje) ugledovali v srednjem veku, je
najti v obdobju karolinške renesanse. Karel je namreč po prevzemu oblasti
ugotovil, da je treba za reformo frankovske cerkve precej postoriti. Soočal
se je z neukim klerom, z neredom v cerkveni pokrajni in celo z neenotno
pisno podobo svoje države. Zato je bilo treba preuredb, vendar v Franciji ni
bilo najti primernega kadra za tak podvig. Tako je na svoj dvor pripeljal fi-
lologe iz Italije (Pavel Diakon, Peter iz Pise, Pavlin Oglejski). V Parmi je za
tem spoznal izobraženega Anglosasa Alkuina iz Yorka (Flaccus Albinus
Alcuinus, 735–804), ki ga je leta 782 pritegnil na svoj dvor. Alkuin, ki je
umrl kot opat samostana sv. Martina v Toursu, je pred tem postal organi-
zator kulturnega življenja v frankovski državi in glavni snovalec študijske
reforme ter reforme pisave, ki ju je vladar zaukazal s svojimi kapitularji (re-
formo pisave skozi kapitular Admonitio generalis leta 789) (Curtius 2002,
51). Alkuin je v odredbi opatu Baugulfu iz Fulde, ki je bila sestavljena med
780 in 800, o razmerju biblična literarna struktura – slovstvena izobrazba
zapisal tole:
3 Ravno semantična odprtost bibličnih narativov in neobhodnost njihove interpreta-
cije sta kulturno zgodovino evropskega srednjega veka do znatne mere naredili za
intelektualno zgodovino sporov o primernosti eksegeze, in sicer tako metod kot re-
zultatov, in s tem utemeljili reformacijo v 15. in 16. stoletju. Slednji je mogoče s sta-
lišča biblične interpretacije brez prevelikega nasilja razumeti tudi kot ponovno kri-
tično branje Pisma oz. interpretiranje Pisma onstran robov zaukazane dogmatične
tradicije Rimske cerkve in družbene konvencije Božje države »trojih ljudi«.
51
tiko in logiko kot temeljni spoznavni orodji. Sveto pismo je namreč velja-
lo za tekstno »materializirano« Božjo modrost, torej za temeljno krščansko
resnico in tako za središče vse neislamske srednjeveške okcitanske kulture.
Toda ta resnica ni bila razodeta na vsem jasen, sprotno ter slehrniku razvi-
den način. Bralec jo je moral namreč razbirati, dekodirati iz obilice tropov
in figur, ki jih je najti v bibličnem besedilu. Tako je latinska Biblija že zara-
di svoje jezikovne strukture pozivala in izzivala k razlagi.3 In med sebe kot
besedilo in bralca postavila pomemben vmesni člen, ki pa je nato odločilno
oblikoval tudi srednjeveške poglede na prevajanje.
Ta hermenevtični »vmesnik« sta bila interpretacija in njen nosilec, iz-
obraženi razlagalec, ponavadi duhovnik. Slednji je moral biti za tovrstno
oprav ilo ne le pismen, temveč tudi dobro podkovan v svobodnih umet-
nostih na eni ter v teološki eksegezi na drugi strani. In tako je bil poudarek
sredn jega veka tudi pri prevajanju predvsem na jezikovnem in literarnem
razumevanju in na z njim povezani interpretaciji besedil.
Enega sporočilno najbogatejših odgovorov, kako so izhodiščno raz-
merje besedilo – razumevanje(– prevajanje) ugledovali v srednjem veku, je
najti v obdobju karolinške renesanse. Karel je namreč po prevzemu oblasti
ugotovil, da je treba za reformo frankovske cerkve precej postoriti. Soočal
se je z neukim klerom, z neredom v cerkveni pokrajni in celo z neenotno
pisno podobo svoje države. Zato je bilo treba preuredb, vendar v Franciji ni
bilo najti primernega kadra za tak podvig. Tako je na svoj dvor pripeljal fi-
lologe iz Italije (Pavel Diakon, Peter iz Pise, Pavlin Oglejski). V Parmi je za
tem spoznal izobraženega Anglosasa Alkuina iz Yorka (Flaccus Albinus
Alcuinus, 735–804), ki ga je leta 782 pritegnil na svoj dvor. Alkuin, ki je
umrl kot opat samostana sv. Martina v Toursu, je pred tem postal organi-
zator kulturnega življenja v frankovski državi in glavni snovalec študijske
reforme ter reforme pisave, ki ju je vladar zaukazal s svojimi kapitularji (re-
formo pisave skozi kapitular Admonitio generalis leta 789) (Curtius 2002,
51). Alkuin je v odredbi opatu Baugulfu iz Fulde, ki je bila sestavljena med
780 in 800, o razmerju biblična literarna struktura – slovstvena izobrazba
zapisal tole:
3 Ravno semantična odprtost bibličnih narativov in neobhodnost njihove interpreta-
cije sta kulturno zgodovino evropskega srednjega veka do znatne mere naredili za
intelektualno zgodovino sporov o primernosti eksegeze, in sicer tako metod kot re-
zultatov, in s tem utemeljili reformacijo v 15. in 16. stoletju. Slednji je mogoče s sta-
lišča biblične interpretacije brez prevelikega nasilja razumeti tudi kot ponovno kri-
tično branje Pisma oz. interpretiranje Pisma onstran robov zaukazane dogmatične
tradicije Rimske cerkve in družbene konvencije Božje države »trojih ljudi«.
51
