Page 50 - Vinkler, Jonatan. 2020. Izpod krivoverskega peresa: slovenska književnost 16. stoletja in njen evropski kontekst. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 50
izpod krivoverskega peresa
brez preostanka vključil v izobrazbeni ideal, kot se je tedaj oblikoval znotraj
Rimske cerkve. Tako so našle antične svobodne umetnosti gramatika, reto-
rika, aritmetika ... svoje mesto znotraj cerkve: v njej so postale pomožne di-
scipline – ancillae theologiae. Toda tudi intelektualni preparandij za prak-
ticiranje prvenstvenega miselnega podviga srednjega veka, teologije. Ta si
za svoj predmet preučevanja kajpak ni jemala neujemljive bežnosti, (s)pre-
menljivosti in zato efemernosti vidnega sveta ter svetnega, temveč Božje kot
spoznavno materio primo. Pomagale naj bi pri razlagi Svetega pisma, inte-
lektualna pot posameznika v učeni kulturi pa je vodila od partikularij h ge-
neralijam, od materije k duhu ... Od »filozofa« k teologu. Slednje je zrcalila
tudi statusna hierarhija fakultet na srednjeveških univerzah. Na vrhu je bila
teološka fakulteta, pod njo sta se zvrstili medicinska in pravna, na najniž-
jem mestu po družbeni specifični teži pa je bila artistična (Le Goff 1998, 89).
Na isto družbeno konvencijo in razumevanje intelektualnih »razmerij
moči«, kot se zdi, namiguje tudi Primož Trubar. Ko namreč v Svetiga Pavla
dveh lystih (1561) z robno opombo komentira 1 Kor 2,1,1 zapiše:
»Ubi incipit philosophus, ibi definit theologus.« En kersčenik nema
po človeski zastopnosti inu modrusti, temuč po Božy bessedi vero-
vati. (Trubar [1561] v Vinkler 2018, 111)
Trubar je kajpak želel poudariti nenadomestljivo mesto Božje besede
in »skrivnosti« Kristusove žrtve na križu za posamičnikovo vero in opravi-
čenje, moč slednje da ni določena z družbeno imenitnostjo in učenostjo iz-
rekovalca, sicer pa je navedeno latinsko reklo mogoče interpretirati tudi: Ni
mogoče, da bi kdo brez podpore filozofije razumel teologijo. In, zaradi rabe
besede »filozofija« v širšem, tudi: Ni mogoče, da bi kdo postal izdelan teolog
brez poznavanja humanističnih disciplin.2 Te je v tedanji družbi zaobsega-
la intelektualna kategorija »filozofija«, ki se je udejanjala skozi sedem svo-
bodnih umetnosti: gramatiko, retoriko, dialektiko; aritmetiko, geom etrijo,
astronomijo in glasbo; od začetka humanizma in renesanse še skozi zgodo-
vinopisje in tekstologijo).
Avguštin je v svojem zgoraj omenjenem delu poudaril zlasti težo jezi-
kovnega in zgodovinskega znanja ter tozadevno posebej izpostavil grama-
1 Bratje, tudi ko sem jaz prišel k vam, nisem prišel zato, da bi vam z vzvišenostjo bese-
de ali modrosti oznanjal Božjo skrivnost (navedeno po Slovenskem standardnem pre-
vodu, https://www.biblija.net). Trubar: INu iest, mui bratie, kadar sem q vom bil pri-
šal, nesem bil prišal z vissokimi bessedami oli z veliko modrustio vom oznanovati tu
pryčovane Božye.
2 Prim. Marinčič 2018, 91–94.
50
brez preostanka vključil v izobrazbeni ideal, kot se je tedaj oblikoval znotraj
Rimske cerkve. Tako so našle antične svobodne umetnosti gramatika, reto-
rika, aritmetika ... svoje mesto znotraj cerkve: v njej so postale pomožne di-
scipline – ancillae theologiae. Toda tudi intelektualni preparandij za prak-
ticiranje prvenstvenega miselnega podviga srednjega veka, teologije. Ta si
za svoj predmet preučevanja kajpak ni jemala neujemljive bežnosti, (s)pre-
menljivosti in zato efemernosti vidnega sveta ter svetnega, temveč Božje kot
spoznavno materio primo. Pomagale naj bi pri razlagi Svetega pisma, inte-
lektualna pot posameznika v učeni kulturi pa je vodila od partikularij h ge-
neralijam, od materije k duhu ... Od »filozofa« k teologu. Slednje je zrcalila
tudi statusna hierarhija fakultet na srednjeveških univerzah. Na vrhu je bila
teološka fakulteta, pod njo sta se zvrstili medicinska in pravna, na najniž-
jem mestu po družbeni specifični teži pa je bila artistična (Le Goff 1998, 89).
Na isto družbeno konvencijo in razumevanje intelektualnih »razmerij
moči«, kot se zdi, namiguje tudi Primož Trubar. Ko namreč v Svetiga Pavla
dveh lystih (1561) z robno opombo komentira 1 Kor 2,1,1 zapiše:
»Ubi incipit philosophus, ibi definit theologus.« En kersčenik nema
po človeski zastopnosti inu modrusti, temuč po Božy bessedi vero-
vati. (Trubar [1561] v Vinkler 2018, 111)
Trubar je kajpak želel poudariti nenadomestljivo mesto Božje besede
in »skrivnosti« Kristusove žrtve na križu za posamičnikovo vero in opravi-
čenje, moč slednje da ni določena z družbeno imenitnostjo in učenostjo iz-
rekovalca, sicer pa je navedeno latinsko reklo mogoče interpretirati tudi: Ni
mogoče, da bi kdo brez podpore filozofije razumel teologijo. In, zaradi rabe
besede »filozofija« v širšem, tudi: Ni mogoče, da bi kdo postal izdelan teolog
brez poznavanja humanističnih disciplin.2 Te je v tedanji družbi zaobsega-
la intelektualna kategorija »filozofija«, ki se je udejanjala skozi sedem svo-
bodnih umetnosti: gramatiko, retoriko, dialektiko; aritmetiko, geom etrijo,
astronomijo in glasbo; od začetka humanizma in renesanse še skozi zgodo-
vinopisje in tekstologijo).
Avguštin je v svojem zgoraj omenjenem delu poudaril zlasti težo jezi-
kovnega in zgodovinskega znanja ter tozadevno posebej izpostavil grama-
1 Bratje, tudi ko sem jaz prišel k vam, nisem prišel zato, da bi vam z vzvišenostjo bese-
de ali modrosti oznanjal Božjo skrivnost (navedeno po Slovenskem standardnem pre-
vodu, https://www.biblija.net). Trubar: INu iest, mui bratie, kadar sem q vom bil pri-
šal, nesem bil prišal z vissokimi bessedami oli z veliko modrustio vom oznanovati tu
pryčovane Božye.
2 Prim. Marinčič 2018, 91–94.
50
