Page 49 - Vinkler, Jonatan. 2020. Izpod krivoverskega peresa: slovenska književnost 16. stoletja in njen evropski kontekst. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 49
med pr evajanjem in pisanjem: trubarjeva biblija v kultur nozgodovinskem kontekstu
predestinirano voljo Najvišjega, kajpak povečini ni bilo prav dosti prostora
za družbeno napredovanje. Slehernik je svoje popotovanje od tod onstran
večinoma dojemal kot kvantitativno spremembo (večanje ali manjšanje iste
kvalitete), ne pa kot evolucijo v neko drugo kvaliteto. Pripadnik tretjega
stanu je tako mogel biti »povzpetja« deležen le ob morebitnem poplemeni-
tenju ali z vstopom med »pastirje« – med duhovščino.
Tovrstno percepcijo človekovega bitja in nehanja vsaj deloma odra-
ža tudi srednjeveška prevodna praksa na področju Svetega pisma, kjer so
bili prevodi svete knjige krščanstva v vernakularne jezike prej izjema kot
pravilo. V srednjem veku se je namreč v Rimski latinski cerkvi dokonč-
no utrdilo pojmovanje, da Najvišjemu pritiče slavljenje zgolj v treh izbra-
nih, »svetih« jezikih – hebrejskem, grškem in latinskem –, prevajalci, ki so
kot Konstantin Filozof in njegov brat Metodij (od 863 naprej) poskušali pre-
staviti Sveto pismo v katerega ljudskih jezikov, pa so pogosto postali pred-
met teološke sumničavosti, strogega cerkvenega nadzora in prevpraševa-
nja (Dolinar 1985, 154–156). Kot poglavitna verzija svetopisemskega prevoda
je v srednjem veku (ob)veljala Hieronimova Vulgata (končana okoli l. 405).
Toda le-ta se v nasprotju z izhodiščno željo svojega prevajalca v srednjeve-
ški Evropi še zdaleč ni mogla več ponašati z recepcijsko razsežnostjo »ljud-
skosti«, in torej (recepcijske) občosti. Zaradi latinskega jezikovnega koda
in bibličnega izraza je postala namreč zlagoma tako recepcijska kot inter-
pretacijska izključna domena maloštevilnih članov učene latinske kulture,
predvsem tistih iz stanu »pastirjev«.
Toda čeprav si je dala srednjeveška učena kultura opraviti predvsem
s prepisovanjem, (o)hranjenjem, arhiviranjem, komentiranjem in rekapi-
tuliranjem svete knjige krščanstva, so nastali posamezni prevodi, katerih
strukturna analiza pokaže prevajalske pristope v srednjem veku, ki so se
morali z nastopom renesanse, humanizma in najprej husitske (15. stoletje)
ter nazadnje luteranske reformacije v 16. stoletju temeljito »osvežiti«.
»Ubi incipit philosophus, ibi definit theologus«
Misliti je, da je bila srednjeveška slovstvena usmeritev pretežn o biblijsko-li-
terarna. Uda učene kulture je usmerjala predvsem v kontemplativno spre-
jemanje svetopisemskih moralnih in etičnih, toda tudi tekstno-estetskih
vredn ot ter v spoznavanje do nadrobnosti izdelanih načel antičnih »svo-
bodnih umetnosti«.
Vrata takšnega pogleda je na široko odprl Avrelij Avguštin, ki je v svo-
jem delu De doctrina Christiana znanosti nekrščanskega antičnega sveta
49
predestinirano voljo Najvišjega, kajpak povečini ni bilo prav dosti prostora
za družbeno napredovanje. Slehernik je svoje popotovanje od tod onstran
večinoma dojemal kot kvantitativno spremembo (večanje ali manjšanje iste
kvalitete), ne pa kot evolucijo v neko drugo kvaliteto. Pripadnik tretjega
stanu je tako mogel biti »povzpetja« deležen le ob morebitnem poplemeni-
tenju ali z vstopom med »pastirje« – med duhovščino.
Tovrstno percepcijo človekovega bitja in nehanja vsaj deloma odra-
ža tudi srednjeveška prevodna praksa na področju Svetega pisma, kjer so
bili prevodi svete knjige krščanstva v vernakularne jezike prej izjema kot
pravilo. V srednjem veku se je namreč v Rimski latinski cerkvi dokonč-
no utrdilo pojmovanje, da Najvišjemu pritiče slavljenje zgolj v treh izbra-
nih, »svetih« jezikih – hebrejskem, grškem in latinskem –, prevajalci, ki so
kot Konstantin Filozof in njegov brat Metodij (od 863 naprej) poskušali pre-
staviti Sveto pismo v katerega ljudskih jezikov, pa so pogosto postali pred-
met teološke sumničavosti, strogega cerkvenega nadzora in prevpraševa-
nja (Dolinar 1985, 154–156). Kot poglavitna verzija svetopisemskega prevoda
je v srednjem veku (ob)veljala Hieronimova Vulgata (končana okoli l. 405).
Toda le-ta se v nasprotju z izhodiščno željo svojega prevajalca v srednjeve-
ški Evropi še zdaleč ni mogla več ponašati z recepcijsko razsežnostjo »ljud-
skosti«, in torej (recepcijske) občosti. Zaradi latinskega jezikovnega koda
in bibličnega izraza je postala namreč zlagoma tako recepcijska kot inter-
pretacijska izključna domena maloštevilnih članov učene latinske kulture,
predvsem tistih iz stanu »pastirjev«.
Toda čeprav si je dala srednjeveška učena kultura opraviti predvsem
s prepisovanjem, (o)hranjenjem, arhiviranjem, komentiranjem in rekapi-
tuliranjem svete knjige krščanstva, so nastali posamezni prevodi, katerih
strukturna analiza pokaže prevajalske pristope v srednjem veku, ki so se
morali z nastopom renesanse, humanizma in najprej husitske (15. stoletje)
ter nazadnje luteranske reformacije v 16. stoletju temeljito »osvežiti«.
»Ubi incipit philosophus, ibi definit theologus«
Misliti je, da je bila srednjeveška slovstvena usmeritev pretežn o biblijsko-li-
terarna. Uda učene kulture je usmerjala predvsem v kontemplativno spre-
jemanje svetopisemskih moralnih in etičnih, toda tudi tekstno-estetskih
vredn ot ter v spoznavanje do nadrobnosti izdelanih načel antičnih »svo-
bodnih umetnosti«.
Vrata takšnega pogleda je na široko odprl Avrelij Avguštin, ki je v svo-
jem delu De doctrina Christiana znanosti nekrščanskega antičnega sveta
49
