Page 53 - Vinkler, Jonatan. 2020. Izpod krivoverskega peresa: slovenska književnost 16. stoletja in njen evropski kontekst. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 53
med pr evajanjem in pisanjem: trubarjeva biblija v kultur nozgodovinskem kontekstu
Primož Trubar in Sebastijan Krelj sta isti pogled izpričala 1. avgusta
1565 v pismu Adamu Bohoriču:
Veleomikani mož! Ne dvomimo, da dobro poznaš in neredko obža-
luješ nesrečno kulturno zaostalost naše ožje domovine, saj je prava
sramota, kako se vsepovsod šopiri zaničevanje do lepih umetnosti in
zanemarjanje duhovne izobrazbe. Toda ko bi le vsi, ki to bedno rov-
tarstvo v resnici občutijo, hoteli združiti z nami svoje želje in goreč-
nost, svoje misli in delo ter z nami vred napeti vse sile, da mu nap-
ravijo konec. Zakaj mi, ki nam je posebno jasno, da so šole cerkvi
potrebne kakor leva roka,[4] smo tej stvari že od kraja posvečali naj-
večjo skrb in prizadevnost in smo naposled z mnogimi prošnjami in
moledovanjem pripravili prvake naše dežele do tega, da so dobro-
hotno in širokosrčno obljubili in določili denarno pomoč za ustano-
vitev javne šole tu v Ljubljani. (Trubar [1565] v Vrečko in Krajnc-
Vrečko 2015, 229; celotno pismo v transkripciji in prevodu je najti
na straneh 228–29)
Poleg omenjenega zavedanja pa je bila prevajalska refleksija srednje-
ga veka stoletja definirana še z dvema izjemno pomembnima določnica-
ma. Prva je bilo prevajanje iz grščine v latinščino, ki izpostavlja razmerja
med zahodnim in vzhodnim delom (do shizme l. 1054 še enotnega) krščan-
skega sveta.5 Paralelogram jezikovno, kulturno, upravno in politično grški
vzhod – latinski zahod je bil zelo pomemben, ker je ustvarjal pogoje za lite-
rarni stik med grško-bizantinsko literarno tradicijo na eni in rimsko-latin-
sko na drugi. Druga določnica pa je bilo prevajanje iz grščine in/ali latinšči-
ne v vernakularne jezike. In o slednjem je najti tri pomembne predgovore,
ki razkrivajo obseg razumevanja in način ugledovanja prevajalske proble-
matike pri prevajanju Svetega pisma v srednjem veku.
4 Prim. s Trubar [1564] v Vinkler 2005b, 381–83.
5 Omeniti velja kardinala Anastazija Bibliotekarja (800–880) in teologa ter prevajalca
Johna Scota Erigeno († 883). Prvi je bil vzgojen pri grških menihih in je v Rimu veljal
za najboljšega tedanjega poznavalca grščine in razmer v grški cerkvi. Med drugim je
odločilno posegel v spor s carigrajskim patriarhom Fotijem in v latinščino prevedel
sklepe obeh carigrajskih sinod, in sicer sinode l. 867, ki ji je predsedoval Fotij (sled
nji je na njej izobčil papeža Nikolaja I.), in druge v letih 869–870.
Erigena pa je bil znamenit zaradi svojega odličnega znanja grščine in latinščine, za-
radi temeljitega poznavanja Platona, Aristotela in predvsem grške patristike. Preve-
del je spise Psevdodionizija Areopagita, Gregorja iz Nise in drugih ter bil tako prvi,
ki je te grške cerkvene očete naredil dostopne zahodnemu kulturnemu krogu, poleg
tega pa je bil Erigena prvi, ki je v srednjem veku izdelal celovit filozofski sistem, ki je
temeljil na neoplatonizmu.
53
Primož Trubar in Sebastijan Krelj sta isti pogled izpričala 1. avgusta
1565 v pismu Adamu Bohoriču:
Veleomikani mož! Ne dvomimo, da dobro poznaš in neredko obža-
luješ nesrečno kulturno zaostalost naše ožje domovine, saj je prava
sramota, kako se vsepovsod šopiri zaničevanje do lepih umetnosti in
zanemarjanje duhovne izobrazbe. Toda ko bi le vsi, ki to bedno rov-
tarstvo v resnici občutijo, hoteli združiti z nami svoje želje in goreč-
nost, svoje misli in delo ter z nami vred napeti vse sile, da mu nap-
ravijo konec. Zakaj mi, ki nam je posebno jasno, da so šole cerkvi
potrebne kakor leva roka,[4] smo tej stvari že od kraja posvečali naj-
večjo skrb in prizadevnost in smo naposled z mnogimi prošnjami in
moledovanjem pripravili prvake naše dežele do tega, da so dobro-
hotno in širokosrčno obljubili in določili denarno pomoč za ustano-
vitev javne šole tu v Ljubljani. (Trubar [1565] v Vrečko in Krajnc-
Vrečko 2015, 229; celotno pismo v transkripciji in prevodu je najti
na straneh 228–29)
Poleg omenjenega zavedanja pa je bila prevajalska refleksija srednje-
ga veka stoletja definirana še z dvema izjemno pomembnima določnica-
ma. Prva je bilo prevajanje iz grščine v latinščino, ki izpostavlja razmerja
med zahodnim in vzhodnim delom (do shizme l. 1054 še enotnega) krščan-
skega sveta.5 Paralelogram jezikovno, kulturno, upravno in politično grški
vzhod – latinski zahod je bil zelo pomemben, ker je ustvarjal pogoje za lite-
rarni stik med grško-bizantinsko literarno tradicijo na eni in rimsko-latin-
sko na drugi. Druga določnica pa je bilo prevajanje iz grščine in/ali latinšči-
ne v vernakularne jezike. In o slednjem je najti tri pomembne predgovore,
ki razkrivajo obseg razumevanja in način ugledovanja prevajalske proble-
matike pri prevajanju Svetega pisma v srednjem veku.
4 Prim. s Trubar [1564] v Vinkler 2005b, 381–83.
5 Omeniti velja kardinala Anastazija Bibliotekarja (800–880) in teologa ter prevajalca
Johna Scota Erigeno († 883). Prvi je bil vzgojen pri grških menihih in je v Rimu veljal
za najboljšega tedanjega poznavalca grščine in razmer v grški cerkvi. Med drugim je
odločilno posegel v spor s carigrajskim patriarhom Fotijem in v latinščino prevedel
sklepe obeh carigrajskih sinod, in sicer sinode l. 867, ki ji je predsedoval Fotij (sled
nji je na njej izobčil papeža Nikolaja I.), in druge v letih 869–870.
Erigena pa je bil znamenit zaradi svojega odličnega znanja grščine in latinščine, za-
radi temeljitega poznavanja Platona, Aristotela in predvsem grške patristike. Preve-
del je spise Psevdodionizija Areopagita, Gregorja iz Nise in drugih ter bil tako prvi,
ki je te grške cerkvene očete naredil dostopne zahodnemu kulturnemu krogu, poleg
tega pa je bil Erigena prvi, ki je v srednjem veku izdelal celovit filozofski sistem, ki je
temeljil na neoplatonizmu.
53
