Page 62 - Vinkler, Jonatan. 2020. Izpod krivoverskega peresa: slovenska književnost 16. stoletja in njen evropski kontekst. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 62
izpod krivoverskega peresa
si bili angleško enojezični bralci. Prevod je bil zanje zelo pomemben, kajti
izvirnik jim je bil zaradi neznanja latinskega jezika nerazumljiv. Druga vr-
sta bralcev pa je bil duhovniški podmladek, ki je mogel spričo rasti lastne-
ga znanja sčasoma preklopiti v latinski in/ali grški jezikovni kod, toda an-
gleški prevod je bil njihov prvi stik z zadevnim besedilom. Alfred tudi kot
prevajalec ni mogel povsem zatajiti izrazitega vladarskega in upravnega ta-
lenta, pa se je pri svojih prevodih krepko oziral na njihovo spoznavno in z
njo povezano apelativno, vzgojno funkcijo. Zanj je bila pomembna poten-
cialna možnost pragmatične uporabe besedil, v zvezi s posameznimi teksti
pa je celo nakazal njihovo rabo v državni administraciji. Seveda so bila be-
sedila upravne narave prevajana tudi v velikomoravskem obdobju staro
cerkvenoslovanskega slovstva, na čigar nastanek se nanaša zgoraj obrav-
navani Konstantinov traktat o prevajanju, toda za razliko od Alfreda se pri
njih upravna in vzgojna funkcija besedil ni prepletala. Poudarjanje vloge
vladarja, ki naj ustanovi šolsko-vzgojno dejavnost in z njo podpre tradicijo
izobraženosti, kaže na razmerje med translatio studii in translatio imperii/
regni. Alfred piše, da so mir, morala in avtoriteta v državi odvisni od izo-
brazbe, ki temelji na poznavanju besedil. Razmerje je torej: besedila > pre-
vajanje > prevodi > izobrazba/omika > trajnost (države). Translatio regni,
razširitev države in mirno (ter tako kolikor moči dolgo) vladanje je znotraj
Alfredovih razmišljanj posredni, toda najpomembnejši domet izobrazbe,
ki izvira iz pisane besede, ta pa je večinoma prevodne narave. Prevodi torej
posredno prispevajo k izboljšanju države in njeni trajnosti.
V Alfredovem besedilu najdemo tudi opis razmerja med bogastvom
in znanjem. Bogastvo je za Alfreda idealno stanje države, toda pri angle-
škem vladarju ni zvezano s pomenskim poljem želje po imetju, temveč z
namero imeti bogato državo, slednje pa je posledica znanja, ki si ga človek
pridobi iz pisanih besedil, iz knjig, le-te pa so bile vsaj na začetku večino-
ma prevodi. Naslednje razmerje, ki ga Alfred obravnava, je odnos med
bogastvom in knjigo kot njenim simbolom. Kajti knjiga je nadaljnji izraz
bogate države in ker hoče Alfred iz svoje kraljevine narediti bogato drža-
vo, jo mora voditi k stanju, ki bo ugodno za tovrstni izraz bogastva. V za-
ključku predgovora se pojavi temeljna ideja, da Alfred ni prevajal dobese-
dno, temveč tako, da je ohranil smisel besedila. Na koncu imenuje vladar
tudi (v latinskem jeziku in kulturi očitno izobražene) klerike, ki so mu z
nasveti pomagali pri prevajalskih opravilih. Zato se je smiselno vprašati,
ali se ni morda preko njih seznanil z v latinski prevajalski praksi splošnim
premislekom sensum ex sensu.
62
si bili angleško enojezični bralci. Prevod je bil zanje zelo pomemben, kajti
izvirnik jim je bil zaradi neznanja latinskega jezika nerazumljiv. Druga vr-
sta bralcev pa je bil duhovniški podmladek, ki je mogel spričo rasti lastne-
ga znanja sčasoma preklopiti v latinski in/ali grški jezikovni kod, toda an-
gleški prevod je bil njihov prvi stik z zadevnim besedilom. Alfred tudi kot
prevajalec ni mogel povsem zatajiti izrazitega vladarskega in upravnega ta-
lenta, pa se je pri svojih prevodih krepko oziral na njihovo spoznavno in z
njo povezano apelativno, vzgojno funkcijo. Zanj je bila pomembna poten-
cialna možnost pragmatične uporabe besedil, v zvezi s posameznimi teksti
pa je celo nakazal njihovo rabo v državni administraciji. Seveda so bila be-
sedila upravne narave prevajana tudi v velikomoravskem obdobju staro
cerkvenoslovanskega slovstva, na čigar nastanek se nanaša zgoraj obrav-
navani Konstantinov traktat o prevajanju, toda za razliko od Alfreda se pri
njih upravna in vzgojna funkcija besedil ni prepletala. Poudarjanje vloge
vladarja, ki naj ustanovi šolsko-vzgojno dejavnost in z njo podpre tradicijo
izobraženosti, kaže na razmerje med translatio studii in translatio imperii/
regni. Alfred piše, da so mir, morala in avtoriteta v državi odvisni od izo-
brazbe, ki temelji na poznavanju besedil. Razmerje je torej: besedila > pre-
vajanje > prevodi > izobrazba/omika > trajnost (države). Translatio regni,
razširitev države in mirno (ter tako kolikor moči dolgo) vladanje je znotraj
Alfredovih razmišljanj posredni, toda najpomembnejši domet izobrazbe,
ki izvira iz pisane besede, ta pa je večinoma prevodne narave. Prevodi torej
posredno prispevajo k izboljšanju države in njeni trajnosti.
V Alfredovem besedilu najdemo tudi opis razmerja med bogastvom
in znanjem. Bogastvo je za Alfreda idealno stanje države, toda pri angle-
škem vladarju ni zvezano s pomenskim poljem želje po imetju, temveč z
namero imeti bogato državo, slednje pa je posledica znanja, ki si ga človek
pridobi iz pisanih besedil, iz knjig, le-te pa so bile vsaj na začetku večino-
ma prevodi. Naslednje razmerje, ki ga Alfred obravnava, je odnos med
bogastvom in knjigo kot njenim simbolom. Kajti knjiga je nadaljnji izraz
bogate države in ker hoče Alfred iz svoje kraljevine narediti bogato drža-
vo, jo mora voditi k stanju, ki bo ugodno za tovrstni izraz bogastva. V za-
ključku predgovora se pojavi temeljna ideja, da Alfred ni prevajal dobese-
dno, temveč tako, da je ohranil smisel besedila. Na koncu imenuje vladar
tudi (v latinskem jeziku in kulturi očitno izobražene) klerike, ki so mu z
nasveti pomagali pri prevajalskih opravilih. Zato se je smiselno vprašati,
ali se ni morda preko njih seznanil z v latinski prevajalski praksi splošnim
premislekom sensum ex sensu.
62
