Page 61 - Vinkler, Jonatan. 2020. Izpod krivoverskega peresa: slovenska književnost 16. stoletja in njen evropski kontekst. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 61
med pr evajanjem in pisanjem: trubarjeva biblija v kultur nozgodovinskem kontekstu
boličnega pomena, ki ga je lahko imel gramatični spol v določenem kon
tekstu.16 Poleg tega svojo paradigmo prenosa smisla potrjuje tudi z izreki sv.
Pavla in Dionizija Areopagita, vse omenjeno pa kaže, da je Konstantin dob-
ro poznal zgodovino prevajanja evangelijskih tekstov iz grščine, da je te-
meljito obvladal teološke eksegetske prijeme in, nenazadnje, da je bil izur-
jen in spreten filolog.
Alfred Veliki in Otfried von Weissenburg – knjiga za »mlade
samske može« in verzificirana biblična summa
Otfried in Alfred Veliki pri prevajanju nista imela enakih namenov kot
Konstantin Filozof. To kaže že sam izbor tekstov, ki sta jih prevajala.
Nobeden od njiju se ni ukvarjal neposredno s prevajanjem Svetega pis-
ma, zaradi česar sta lahko že izhodiščno zavzela drugačno stališče do teo
loške eksegeze, ki jo je Konstantin štel za kot nujni pogoj za jasnost in
tako tudi veljavnost prevoda. Otfriedu so bili evangelijski teksti zgolj iz-
hodišče, ki ga je potem bolj ali manj svobodno obdelal po svoji avtorski
nameri, Alfred Veliki pa se je ukvarjal z besedili, ki razen intertekstu-
alnih in širše kulturnih povezav niso imela prav dosti opraviti s samim
Svetim pismom, precej pa seveda s kulturo, ki jo je zaznamovalo pretežno
Sveto pismo. Zaradi teh vzrokov se njun pogled na prevajanje in s tem po-
vezano problematiko že izhodiščno razlikuje od slovanskega prevajanja
Konstantina Filozofa.
Alfred se je osredotočil predvsem na tista besedila, ki bi lahko njegovi
državi po uničevalnih vojnah z Danci ponudila dovolj visoko stopnjo omike
– verske, toda tudi družbene. Zato angleški kralj svojih prevodov ni name-
nil samo (čeprav predvsem) kleru, temveč tudi posvetnim izobražencem.
Ni se namenil prevajati samo za one, ki se ukvarjajo z versko dejavnostjo,
temveč tudi za tiste, ki jih sam poimenuje z besedno zvezo »mladi samski
možje«. Torej za ljudi plemiškega stanu, ki se takrat ravno niso lasali s sov-
ražnikom na bojišču in so se lahko posvetili (tudi) študiju. Alfred je imel
tako v mislih dve skupini potencialnih bralcev. Prva skupina so bili tisti, ki
jim je bil prevod edini posredovalec konkretnega tujejezičnega besedila; to
16 Npr. v Mt 7,25–27, gr. οἱ ποταμοὶ, slov. rěky: »In usula se je ploha in pridrle so reke
in zapihali so vetrovi in se zagnali v tisto hišo, a ni padla, kajti postavljena je bila na
skalo.« V tem kontekstu so bile reke tedaj pogosto razlagane kot metafora za demo-
ne, ki napadajo človeka.
Ali kontekst iz Mr 2,9, gr. astér, slov. zvězda: »In glej, zvezda, ki so jo bili videli na
Jutrovem, gre pred njimi, dokler se ne ustavi nad mestom, kjer je bilo dete.« Zvezda
more v tem kontekstu pomeniti tudi angela.
61
boličnega pomena, ki ga je lahko imel gramatični spol v določenem kon
tekstu.16 Poleg tega svojo paradigmo prenosa smisla potrjuje tudi z izreki sv.
Pavla in Dionizija Areopagita, vse omenjeno pa kaže, da je Konstantin dob-
ro poznal zgodovino prevajanja evangelijskih tekstov iz grščine, da je te-
meljito obvladal teološke eksegetske prijeme in, nenazadnje, da je bil izur-
jen in spreten filolog.
Alfred Veliki in Otfried von Weissenburg – knjiga za »mlade
samske može« in verzificirana biblična summa
Otfried in Alfred Veliki pri prevajanju nista imela enakih namenov kot
Konstantin Filozof. To kaže že sam izbor tekstov, ki sta jih prevajala.
Nobeden od njiju se ni ukvarjal neposredno s prevajanjem Svetega pis-
ma, zaradi česar sta lahko že izhodiščno zavzela drugačno stališče do teo
loške eksegeze, ki jo je Konstantin štel za kot nujni pogoj za jasnost in
tako tudi veljavnost prevoda. Otfriedu so bili evangelijski teksti zgolj iz-
hodišče, ki ga je potem bolj ali manj svobodno obdelal po svoji avtorski
nameri, Alfred Veliki pa se je ukvarjal z besedili, ki razen intertekstu-
alnih in širše kulturnih povezav niso imela prav dosti opraviti s samim
Svetim pismom, precej pa seveda s kulturo, ki jo je zaznamovalo pretežno
Sveto pismo. Zaradi teh vzrokov se njun pogled na prevajanje in s tem po-
vezano problematiko že izhodiščno razlikuje od slovanskega prevajanja
Konstantina Filozofa.
Alfred se je osredotočil predvsem na tista besedila, ki bi lahko njegovi
državi po uničevalnih vojnah z Danci ponudila dovolj visoko stopnjo omike
– verske, toda tudi družbene. Zato angleški kralj svojih prevodov ni name-
nil samo (čeprav predvsem) kleru, temveč tudi posvetnim izobražencem.
Ni se namenil prevajati samo za one, ki se ukvarjajo z versko dejavnostjo,
temveč tudi za tiste, ki jih sam poimenuje z besedno zvezo »mladi samski
možje«. Torej za ljudi plemiškega stanu, ki se takrat ravno niso lasali s sov-
ražnikom na bojišču in so se lahko posvetili (tudi) študiju. Alfred je imel
tako v mislih dve skupini potencialnih bralcev. Prva skupina so bili tisti, ki
jim je bil prevod edini posredovalec konkretnega tujejezičnega besedila; to
16 Npr. v Mt 7,25–27, gr. οἱ ποταμοὶ, slov. rěky: »In usula se je ploha in pridrle so reke
in zapihali so vetrovi in se zagnali v tisto hišo, a ni padla, kajti postavljena je bila na
skalo.« V tem kontekstu so bile reke tedaj pogosto razlagane kot metafora za demo-
ne, ki napadajo človeka.
Ali kontekst iz Mr 2,9, gr. astér, slov. zvězda: »In glej, zvezda, ki so jo bili videli na
Jutrovem, gre pred njimi, dokler se ne ustavi nad mestom, kjer je bilo dete.« Zvezda
more v tem kontekstu pomeniti tudi angela.
61
