Page 60 - Vinkler, Jonatan. 2020. Izpod krivoverskega peresa: slovenska književnost 16. stoletja in njen evropski kontekst. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 60
izpod krivoverskega peresa
za (Konstantin uporablja starocerkvenoslovanski termin skazanie), inter-
pretacija besedila, ki implicira natančno preiskovanje teološkega pomena
bibličnega teksta, ki bo prevajan (teolog je namreč prevajal zato, da bi po-
men izvirnega sporočila prenesel v drug jezik, kar pa bi bilo komaj mogoče,
če se ne bi pred ponovno ustvaritvijo v jeziku prevoda dokopal do pomena
izvirnika v najširšem; Konstantinu Filozofu se je moral najprej odkriti te-
ološki pomen in domet – »smisel« – bibličnega besedila, ki ga bo prevajal),
drugi korak pa študij posameznih izrazov, kjer se izrazni ravni obeh jezikov
pri prenosu izvirnik > prevod razlikujeta. Konstantinova delovna metoda
se je torej osredotočala na interpretativno ugotavljanje pomenske strukture
izvirnika, kar je bilo mogoče s pomočjo teološke hermenevtike, eksegeze in
ponovnega narejanja te strukture z jezikovnimi sredstvi slovanskega jezi-
ka. Tozadevno je bilo treba prevajalcem seveda temeljitega teološkega zna-
nja, eksegetske spretnosti in tudi natančnega primerjanja pomenskih raz-
sežnosti grškega besedila z onimi v slovanščini. Slednje pa bi bilo povsem
nepredstavljivo, če bi bila Konstantinova jezikovna kompetenca v grškem
in starocerkvenoslovanskem jeziku kaj manj kot dovršena. Zato je bil za
Konstantina pomemben problem slovanskega slovničnega spola, ki se raz-
likuje od grškega.
Na tej točki se ponuja primerjava z latinsko prevajalsko tradicijo, kjer
je od Cicerona obstajala dihotomija verbum ex verbo – sensum ex senso.
Torej vprašanje, ali je pri prevajanju poudarek na poustvaritvi izraza ali
pomena. Za prevajanje v starocerkveno slovanščino je ta dihotomija precej
pomembna, kajti v teoriji, ki je povezana s cirilmetodijskim književnim iz-
ročilom, je bil akcent predvsem (ali celo samo) na pomenu, smislu kot tis-
ti edinstveni konstitutivni strukturi, ki je temelj in sklepnik vsakega posa-
meznega besedila posebej. V starobolgarski literaturi pa sta obstajala oba
pristopa – na eni strani tradicija dobesednih prevodov iz grščine, na dru-
gi pa starejša kontinuiteta interpretativnega prevajanja, ki je nosila pečat
Metodijevih učencev. Le-ti so iz Velikomoravske prinesli prevajalsko para-
digmo, o kateri razpravlja Konstantin Filozof v zgoraj omenjanem traktatu.
Velja je omeniti še neko posebnost, ki vsekakor priča o teološkem in fi-
lološkem dometu pisca obravnavanega traktata: Konstantin se v opraviči-
lo prevajalskega pristopa, ki ga je uresničeval pri bibličnih besedilih, skli-
cuje na starejše prevode, celo na nepravoverne, npr. na nestorijanski prevod
v sirijščino.15 Ko govori o problemu slovničnega spola in navaja primer gr.
ποταμός, slov. rěka, najbrž ni spregledal niti globljega, v tem primeru sim-
15 Pešita, Novi testament je bil preveden na začetku 5. stoletja.
60
za (Konstantin uporablja starocerkvenoslovanski termin skazanie), inter-
pretacija besedila, ki implicira natančno preiskovanje teološkega pomena
bibličnega teksta, ki bo prevajan (teolog je namreč prevajal zato, da bi po-
men izvirnega sporočila prenesel v drug jezik, kar pa bi bilo komaj mogoče,
če se ne bi pred ponovno ustvaritvijo v jeziku prevoda dokopal do pomena
izvirnika v najširšem; Konstantinu Filozofu se je moral najprej odkriti te-
ološki pomen in domet – »smisel« – bibličnega besedila, ki ga bo prevajal),
drugi korak pa študij posameznih izrazov, kjer se izrazni ravni obeh jezikov
pri prenosu izvirnik > prevod razlikujeta. Konstantinova delovna metoda
se je torej osredotočala na interpretativno ugotavljanje pomenske strukture
izvirnika, kar je bilo mogoče s pomočjo teološke hermenevtike, eksegeze in
ponovnega narejanja te strukture z jezikovnimi sredstvi slovanskega jezi-
ka. Tozadevno je bilo treba prevajalcem seveda temeljitega teološkega zna-
nja, eksegetske spretnosti in tudi natančnega primerjanja pomenskih raz-
sežnosti grškega besedila z onimi v slovanščini. Slednje pa bi bilo povsem
nepredstavljivo, če bi bila Konstantinova jezikovna kompetenca v grškem
in starocerkvenoslovanskem jeziku kaj manj kot dovršena. Zato je bil za
Konstantina pomemben problem slovanskega slovničnega spola, ki se raz-
likuje od grškega.
Na tej točki se ponuja primerjava z latinsko prevajalsko tradicijo, kjer
je od Cicerona obstajala dihotomija verbum ex verbo – sensum ex senso.
Torej vprašanje, ali je pri prevajanju poudarek na poustvaritvi izraza ali
pomena. Za prevajanje v starocerkveno slovanščino je ta dihotomija precej
pomembna, kajti v teoriji, ki je povezana s cirilmetodijskim književnim iz-
ročilom, je bil akcent predvsem (ali celo samo) na pomenu, smislu kot tis-
ti edinstveni konstitutivni strukturi, ki je temelj in sklepnik vsakega posa-
meznega besedila posebej. V starobolgarski literaturi pa sta obstajala oba
pristopa – na eni strani tradicija dobesednih prevodov iz grščine, na dru-
gi pa starejša kontinuiteta interpretativnega prevajanja, ki je nosila pečat
Metodijevih učencev. Le-ti so iz Velikomoravske prinesli prevajalsko para-
digmo, o kateri razpravlja Konstantin Filozof v zgoraj omenjanem traktatu.
Velja je omeniti še neko posebnost, ki vsekakor priča o teološkem in fi-
lološkem dometu pisca obravnavanega traktata: Konstantin se v opraviči-
lo prevajalskega pristopa, ki ga je uresničeval pri bibličnih besedilih, skli-
cuje na starejše prevode, celo na nepravoverne, npr. na nestorijanski prevod
v sirijščino.15 Ko govori o problemu slovničnega spola in navaja primer gr.
ποταμός, slov. rěka, najbrž ni spregledal niti globljega, v tem primeru sim-
15 Pešita, Novi testament je bil preveden na začetku 5. stoletja.
60
