Page 57 - Vinkler, Jonatan. 2020. Izpod krivoverskega peresa: slovenska književnost 16. stoletja in njen evropski kontekst. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 57
med pr evajanjem in pisanjem: trubarjeva biblija v kultur nozgodovinskem kontekstu
Translatio – prevajanje v srednjem veku in civitas Christiana
Prevajanje v vernakularne jezike je pri vseh treh avtorjih tesno povezano z
razvojem in utrjevanjem civitas Christiana, torej s kristjanizacijo srednje in
zahodne Evrope. Pri tem je treba upoštevati tudi sam pomen termina tran-
slatio. Poleg prenosa/posredovanja (izvorno in v osnovi najbrž res biblične-
ga oz. evangelijskega) verskega sporočila ljudstvom, ki dotlej še niso (v celo-
ti) sprejela kreda krščanske cerkve, se v obdobju, o katerem teče beseda (čas
po Karlu Velikem, tj. po letu 814), govori tudi o translatio imperii, torej tudi
o širjenju cesarstva, ki se je dogajalo z roko v roki s širjenjem nove vere.11
Poleg translatio fidei, za kar je bilo treba prevoda pretežno latinskih in/ali
grških besedil v vernakularne jezike, pa je termin translatio zajemal še na-
daljnji pomembni vidik – translatio studii v najširšem: množenje ustanov,
večanje znanja, širjenje možnosti za šolanje in prenos kulturnih vzorcev.
Vse to pa je bilo tedaj mogoče zgolj ob rasti mreže samostanskih središč in
škofijskih dvorov ter z njimi povezanih institucij, kot so bili npr. skriptoriji.
Translatio studii je v praksi pomenilo nastanek in/ali večanje moči cerkve-
nih institucij, ki so bile v srednjem veku glavne nosilke znanja, poglavitne
imetnice knjig in knjižnic ter ključne posredovalke izobrazbe.
Poleg tega kaže upoštevati, da tedaj pri prevodnem stiku med jezikom
izvirnika in idiomom prevoda niso veljala povsem enaka razmerja, kot šte-
jejo danes. Kajti ko danes nekdo prevaja iz angleščine, nemščin e, ruščine,
španščine ali iz katerega koli drugega polnofunkcijskega jezika, se stikata
v osnovi dva razvita, izdelana, funkcijsko razčlenjena in skozi zgodovinski
razvoj (o)plemenitena jezika, ki imata sicer različni strukturi, stilistične
razsežnosti itd., vendar oba v različnih jezikovnih položajih premoreta iz-
razno in funkcijsko celovitost.
Toda ko so v sredn jem veku prevajali v vernakularne jezike, je bilo to
razmerje izrazito drugačno: razvita, funkcijsko razčlenjena, slovnično in
11 V kontekst translatio fidei – translatio imperii je mogoče postaviti tudi nastanek
treh najstarejših ohranjenih besedil v slovanskih jezikih – Brižinskih spomenikov
(glej Grdina 1993, 18, 19). Koncept protestantskega verskega translatio je razvi-
deti tudi v zvezi s Primožem Trubarjem in knjigami »cerkve slovenskega jezika«.
Württemberška protestantska deželna cerkev, ki je imela poglavitnega posvetne-
ga protektorja v vojvodi Krištofu, je »cerkev slovenskega jezika« na Kranjskem na-
mreč dojemala kot svojo misijonsko izpostavo: bila je pokrovitelj sestankov med
teologi, preko Jacoba Andreaea je skrbela za »pravovernost«, preko slednjega je
vplivala celo na imenovanja superintendenta/škofa po smrti Sebastijana Krelja
(Vinkler 2016, 54–56), v kontekstu slovenske in južnoslovanske protestantske knji-
ge je podpirala Petra Pavla Vergerija, znotraj nje so najdevali izobrazbo (npr. preko
Stypendium Tyfferni) in službo poglavitni slovenski evangeličanski duhovniki ...
57
Translatio – prevajanje v srednjem veku in civitas Christiana
Prevajanje v vernakularne jezike je pri vseh treh avtorjih tesno povezano z
razvojem in utrjevanjem civitas Christiana, torej s kristjanizacijo srednje in
zahodne Evrope. Pri tem je treba upoštevati tudi sam pomen termina tran-
slatio. Poleg prenosa/posredovanja (izvorno in v osnovi najbrž res biblične-
ga oz. evangelijskega) verskega sporočila ljudstvom, ki dotlej še niso (v celo-
ti) sprejela kreda krščanske cerkve, se v obdobju, o katerem teče beseda (čas
po Karlu Velikem, tj. po letu 814), govori tudi o translatio imperii, torej tudi
o širjenju cesarstva, ki se je dogajalo z roko v roki s širjenjem nove vere.11
Poleg translatio fidei, za kar je bilo treba prevoda pretežno latinskih in/ali
grških besedil v vernakularne jezike, pa je termin translatio zajemal še na-
daljnji pomembni vidik – translatio studii v najširšem: množenje ustanov,
večanje znanja, širjenje možnosti za šolanje in prenos kulturnih vzorcev.
Vse to pa je bilo tedaj mogoče zgolj ob rasti mreže samostanskih središč in
škofijskih dvorov ter z njimi povezanih institucij, kot so bili npr. skriptoriji.
Translatio studii je v praksi pomenilo nastanek in/ali večanje moči cerkve-
nih institucij, ki so bile v srednjem veku glavne nosilke znanja, poglavitne
imetnice knjig in knjižnic ter ključne posredovalke izobrazbe.
Poleg tega kaže upoštevati, da tedaj pri prevodnem stiku med jezikom
izvirnika in idiomom prevoda niso veljala povsem enaka razmerja, kot šte-
jejo danes. Kajti ko danes nekdo prevaja iz angleščine, nemščin e, ruščine,
španščine ali iz katerega koli drugega polnofunkcijskega jezika, se stikata
v osnovi dva razvita, izdelana, funkcijsko razčlenjena in skozi zgodovinski
razvoj (o)plemenitena jezika, ki imata sicer različni strukturi, stilistične
razsežnosti itd., vendar oba v različnih jezikovnih položajih premoreta iz-
razno in funkcijsko celovitost.
Toda ko so v sredn jem veku prevajali v vernakularne jezike, je bilo to
razmerje izrazito drugačno: razvita, funkcijsko razčlenjena, slovnično in
11 V kontekst translatio fidei – translatio imperii je mogoče postaviti tudi nastanek
treh najstarejših ohranjenih besedil v slovanskih jezikih – Brižinskih spomenikov
(glej Grdina 1993, 18, 19). Koncept protestantskega verskega translatio je razvi-
deti tudi v zvezi s Primožem Trubarjem in knjigami »cerkve slovenskega jezika«.
Württemberška protestantska deželna cerkev, ki je imela poglavitnega posvetne-
ga protektorja v vojvodi Krištofu, je »cerkev slovenskega jezika« na Kranjskem na-
mreč dojemala kot svojo misijonsko izpostavo: bila je pokrovitelj sestankov med
teologi, preko Jacoba Andreaea je skrbela za »pravovernost«, preko slednjega je
vplivala celo na imenovanja superintendenta/škofa po smrti Sebastijana Krelja
(Vinkler 2016, 54–56), v kontekstu slovenske in južnoslovanske protestantske knji-
ge je podpirala Petra Pavla Vergerija, znotraj nje so najdevali izobrazbo (npr. preko
Stypendium Tyfferni) in službo poglavitni slovenski evangeličanski duhovniki ...
57
