Page 63 - Vinkler, Jonatan. 2020. Izpod krivoverskega peresa: slovenska književnost 16. stoletja in njen evropski kontekst. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 63
med pr evajanjem in pisanjem: trubarjeva biblija v kultur nozgodovinskem kontekstu
Predgovor obsega še naslednjo, za prevajalsko teorijo zanimivo infor-
macijo. Alfred namreč pripoveduje o poteku svojega prevajalskega dela in
tako določi svoj delovni postopek. Pripoveduje, da se je najprej vztrajno tru-
dil usvojiti izvirnik (za oznako tega svojega početja uporablja izraza master
in learn). Usvojiti izvirnik pa pomeni, da ga je dotični zmožen najprej brez
težav (pre)brati, in sicer, dokler ni razumljen njegov pomen (Alfred v tem
kontekstu uporablja izraz, ki tudi v sodobni teoriji prevajanja še zdaleč ni
brez pomena – understand). Šele ko je dobro razumel besedilo, ga je lahko
ustrezno interpretiral in ga šele nato prevedel. Tako je Alfred v popisu svo-
jega prevajalskega pristopa pravzaprav zajel štiri temeljne faze v postopku
prevajanja: branje, razumevanje, interpretacijo in prevajanje (prestavo). S
tem je predgovor zaključen, kajti proznemu delu sledi zgolj še srednjeveški
literarni topos, kratek verzificirani predgovor, v katerem knjiga nagovar-
ja bralca.
Podobna načela kot v obravnavnem predgovoru Pastoralnega vodila
se pojavljajo tudi v drugih Alfredovih predgovorih, v perspektivi pa je mo-
goče ugotoviti, da je imela Alfredova paradigma velik vpliv na mlajše teo-
rije prevajanja, njen mejni izraz pa je popularni prevod oz. prevod z name-
nom populariziranja.
Otfriedov prevod/predelava evangelijev Evangelienbuch je verzificira-
no besedilo, vprašanjem verza in proze pa je namenjen tudi obsežen del
predgovora. V njem Otfried pojasnjuje, zakaj prevaja v verzih in kako se
verz razlikuje od proze. Funkcijo verza primerja s funkcijo, ki jo je le-ta imel
v starejši latinski literaturi. V zvezi s tem izpostavlja statusno pomembnost
verzificiranega besedila za (vernakularni) frankovs ki jezik, v katerega pre-
vaja: krščanska literatura v frankovskem jeziku se more šele v verzni po-
dobi postaviti ob bok latinski književnosti. V nadaljevanju predgovora se
Otfried ukvarja z vprašanji žanrov in nazadnje z metriko. S sociolingvistič-
nega stališča je zanimivo tudi Otfriedovo razpravljanje o frankovskem je-
ziku, v katerem je predgovor tudi napisan. Avtor poudarja, da gre za jezik
preprostih ljudi, kmetov, v latinskem predgovoru, ki je bil namenjen izo-
bražencem, pa frankovs kemu (pogovornemu) jeziku očita razne pomanjk
ljivosti, toda vseeno prevaja vanj. V predgovoru se pojavi tudi topos, ki an-
ticipira od 16. stoletja naprej izrazito funkcijo slovstva v narodnem jeziku,
in sicer slovstva kot enega od opornih stebrov občestvene identifikacije in
identitete. Literatura je razumljena kot del narodne identifikacije – po na-
čelu »drugi narodi že imajo knjige v svojem jeziku«, zato jih potrebujemo
tudi mi. Ta premislek je skupen Alfredu Velikemu in Otfriedu, drugače pa
63
Predgovor obsega še naslednjo, za prevajalsko teorijo zanimivo infor-
macijo. Alfred namreč pripoveduje o poteku svojega prevajalskega dela in
tako določi svoj delovni postopek. Pripoveduje, da se je najprej vztrajno tru-
dil usvojiti izvirnik (za oznako tega svojega početja uporablja izraza master
in learn). Usvojiti izvirnik pa pomeni, da ga je dotični zmožen najprej brez
težav (pre)brati, in sicer, dokler ni razumljen njegov pomen (Alfred v tem
kontekstu uporablja izraz, ki tudi v sodobni teoriji prevajanja še zdaleč ni
brez pomena – understand). Šele ko je dobro razumel besedilo, ga je lahko
ustrezno interpretiral in ga šele nato prevedel. Tako je Alfred v popisu svo-
jega prevajalskega pristopa pravzaprav zajel štiri temeljne faze v postopku
prevajanja: branje, razumevanje, interpretacijo in prevajanje (prestavo). S
tem je predgovor zaključen, kajti proznemu delu sledi zgolj še srednjeveški
literarni topos, kratek verzificirani predgovor, v katerem knjiga nagovar-
ja bralca.
Podobna načela kot v obravnavnem predgovoru Pastoralnega vodila
se pojavljajo tudi v drugih Alfredovih predgovorih, v perspektivi pa je mo-
goče ugotoviti, da je imela Alfredova paradigma velik vpliv na mlajše teo-
rije prevajanja, njen mejni izraz pa je popularni prevod oz. prevod z name-
nom populariziranja.
Otfriedov prevod/predelava evangelijev Evangelienbuch je verzificira-
no besedilo, vprašanjem verza in proze pa je namenjen tudi obsežen del
predgovora. V njem Otfried pojasnjuje, zakaj prevaja v verzih in kako se
verz razlikuje od proze. Funkcijo verza primerja s funkcijo, ki jo je le-ta imel
v starejši latinski literaturi. V zvezi s tem izpostavlja statusno pomembnost
verzificiranega besedila za (vernakularni) frankovs ki jezik, v katerega pre-
vaja: krščanska literatura v frankovskem jeziku se more šele v verzni po-
dobi postaviti ob bok latinski književnosti. V nadaljevanju predgovora se
Otfried ukvarja z vprašanji žanrov in nazadnje z metriko. S sociolingvistič-
nega stališča je zanimivo tudi Otfriedovo razpravljanje o frankovskem je-
ziku, v katerem je predgovor tudi napisan. Avtor poudarja, da gre za jezik
preprostih ljudi, kmetov, v latinskem predgovoru, ki je bil namenjen izo-
bražencem, pa frankovs kemu (pogovornemu) jeziku očita razne pomanjk
ljivosti, toda vseeno prevaja vanj. V predgovoru se pojavi tudi topos, ki an-
ticipira od 16. stoletja naprej izrazito funkcijo slovstva v narodnem jeziku,
in sicer slovstva kot enega od opornih stebrov občestvene identifikacije in
identitete. Literatura je razumljena kot del narodne identifikacije – po na-
čelu »drugi narodi že imajo knjige v svojem jeziku«, zato jih potrebujemo
tudi mi. Ta premislek je skupen Alfredu Velikemu in Otfriedu, drugače pa
63
