Page 58 - Vinkler, Jonatan. 2020. Izpod krivoverskega peresa: slovenska književnost 16. stoletja in njen evropski kontekst. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 58
izpod krivoverskega peresa
stilistično utrjena grščina se je tako srečala npr. s staroslovanskim jezikom,
ki tedaj ni imel niti svojega ustaljenega črkopisa, ki ga je bilo treba na za-
četku misije solunskih bratov med Slovani šele iznajti, kaj šele kontinuira-
ne slovstvene tradicije.12
Tako je prineslo tovrstno prevajanje v vernakularne jezike hkra-
ti tudi poknjiženje: kvalitativno in kvantitativno besedilno transformaci-
jo vernakularnih jezikov samih in s tem mentalnih svetov njihovih nosilcev.
Pojav novih entitet in poimenovanj zanje tako širi bivanjski svet uporab-
nikov prevodov, kar pa je gotovo eden najbolj vznemirljivih trenutkov sre-
dnjeveške kulturne zgodovine in duhovne kulture. V vernakularne jezike
prevedena besedila so namreč vzpostavljala nove mentalne horizonte in
tako počasi, toda še zdaleč ne brezuspešno spreminjala delovanjske vzor-
ce bralcev.13
12 O tem tudi traktat meniha Hrabra O pismenkah, v katerem Hrabar na začetku pri-
poveduje o tem, kako »Slovani v začetku niso imeli knjig, temveč so s črtami in za-
rezami pisali in čarali, kajti bili so pogani. Ko pa so se pokristjanili, so začeli z gr-
škimi in latinskimi črkami pisati slovansko besedo brez sistema.« (Vašica 1996, 24)
13 Tak proces se razkriva npr. v uveljavitvi pravnega reda med Slovani na Velikomo-
ravskem. O (čeških) Slovanih in njihovem bitju ter nehanju pred sprejetjem krščan-
stva in s slednjim povezanim sprejetjem bizantinskega pravnega reda za laike poro-
ča Christianova legenda takole:
»Toda češki Slovani, naseljeni po samim Arkturjem in predani čaščenju malikov, so
živeli kakor neobrzdan konj: brez zakona, brez kneza ali vladarja in brez mesta: kla-
tili so se vsak zase kakor neumna živad, v tako prostrani deželi so prebivali. Ko jih
je nazadnje doletela pogubna kuga, so se, kot pripoveduje zgodba, s prošnjo za dober
nasvet in preroški izrek obrnili k neki vedeževalki. In ko so ga dobili, so ustanovili
mesto in mu dali ime Praga. Potem so našli nekega zelo bistroumnega in iznajdljive-
ga moža, ki se je le z oranjem ukvarjal, po imenu Přemysla, in si ga po izreku vede-
ževalke postavili za kneza ali vladarja ter mu dali za ženo zgoraj imenovano devico
vedeževalko.
Ko so bili tako končno rešeni raznih kužnih nesreč, so si za zgoraj imenovanim
knezom stavili na čelo vladarje ali vojvode iz njegovega potomstva, služeč podo-
bam in malikom ter veselo darujoč po poganskih običajih, dokler ni nazadnje vlada
nad to deželo pripadla enemu iz rodu teh knezov, Bořivoju po imenu.« (»Christia-
nova legenda 2« 1998, 83; prim. tudi Anonimna ali Metodova homilija v Clozovem
glagolitu, v Dolinar 1985, 255–77.)
Toda Slovani so skupaj z organizacijo cerkvene pokrajine v Velikomoravski in na
Češkem (gl. »Christianova legenda 1, 2«) dobili tudi Zakon sudnij ljudem (tj. sodni
zakonik za laike), ki velja za najstarejši pisani pravni vir v slovanskih jezikih. Gre
za prevod in priredbo t. i. Ekloge (Εκλογή τών νόμων), zakonika bizantinskih inko-
noborskih cesarjev Leva III. (675–741) in Konstantina V. Kopronymosa (718–775).
Ta zakonik je bil izdan najpozneje leta 741, Slovani pa so bili z njegovo priredbo
včlenjeni v krog pravno razvite bizantinske kulture.
58
stilistično utrjena grščina se je tako srečala npr. s staroslovanskim jezikom,
ki tedaj ni imel niti svojega ustaljenega črkopisa, ki ga je bilo treba na za-
četku misije solunskih bratov med Slovani šele iznajti, kaj šele kontinuira-
ne slovstvene tradicije.12
Tako je prineslo tovrstno prevajanje v vernakularne jezike hkra-
ti tudi poknjiženje: kvalitativno in kvantitativno besedilno transformaci-
jo vernakularnih jezikov samih in s tem mentalnih svetov njihovih nosilcev.
Pojav novih entitet in poimenovanj zanje tako širi bivanjski svet uporab-
nikov prevodov, kar pa je gotovo eden najbolj vznemirljivih trenutkov sre-
dnjeveške kulturne zgodovine in duhovne kulture. V vernakularne jezike
prevedena besedila so namreč vzpostavljala nove mentalne horizonte in
tako počasi, toda še zdaleč ne brezuspešno spreminjala delovanjske vzor-
ce bralcev.13
12 O tem tudi traktat meniha Hrabra O pismenkah, v katerem Hrabar na začetku pri-
poveduje o tem, kako »Slovani v začetku niso imeli knjig, temveč so s črtami in za-
rezami pisali in čarali, kajti bili so pogani. Ko pa so se pokristjanili, so začeli z gr-
škimi in latinskimi črkami pisati slovansko besedo brez sistema.« (Vašica 1996, 24)
13 Tak proces se razkriva npr. v uveljavitvi pravnega reda med Slovani na Velikomo-
ravskem. O (čeških) Slovanih in njihovem bitju ter nehanju pred sprejetjem krščan-
stva in s slednjim povezanim sprejetjem bizantinskega pravnega reda za laike poro-
ča Christianova legenda takole:
»Toda češki Slovani, naseljeni po samim Arkturjem in predani čaščenju malikov, so
živeli kakor neobrzdan konj: brez zakona, brez kneza ali vladarja in brez mesta: kla-
tili so se vsak zase kakor neumna živad, v tako prostrani deželi so prebivali. Ko jih
je nazadnje doletela pogubna kuga, so se, kot pripoveduje zgodba, s prošnjo za dober
nasvet in preroški izrek obrnili k neki vedeževalki. In ko so ga dobili, so ustanovili
mesto in mu dali ime Praga. Potem so našli nekega zelo bistroumnega in iznajdljive-
ga moža, ki se je le z oranjem ukvarjal, po imenu Přemysla, in si ga po izreku vede-
ževalke postavili za kneza ali vladarja ter mu dali za ženo zgoraj imenovano devico
vedeževalko.
Ko so bili tako končno rešeni raznih kužnih nesreč, so si za zgoraj imenovanim
knezom stavili na čelo vladarje ali vojvode iz njegovega potomstva, služeč podo-
bam in malikom ter veselo darujoč po poganskih običajih, dokler ni nazadnje vlada
nad to deželo pripadla enemu iz rodu teh knezov, Bořivoju po imenu.« (»Christia-
nova legenda 2« 1998, 83; prim. tudi Anonimna ali Metodova homilija v Clozovem
glagolitu, v Dolinar 1985, 255–77.)
Toda Slovani so skupaj z organizacijo cerkvene pokrajine v Velikomoravski in na
Češkem (gl. »Christianova legenda 1, 2«) dobili tudi Zakon sudnij ljudem (tj. sodni
zakonik za laike), ki velja za najstarejši pisani pravni vir v slovanskih jezikih. Gre
za prevod in priredbo t. i. Ekloge (Εκλογή τών νόμων), zakonika bizantinskih inko-
noborskih cesarjev Leva III. (675–741) in Konstantina V. Kopronymosa (718–775).
Ta zakonik je bil izdan najpozneje leta 741, Slovani pa so bili z njegovo priredbo
včlenjeni v krog pravno razvite bizantinske kulture.
58
