Page 76 - Vinkler, Jonatan. 2020. Izpod krivoverskega peresa: slovenska književnost 16. stoletja in njen evropski kontekst. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 76
izpod krivoverskega peresa
Možak, ki ga je Cankar nabodel v svojem pisanju, kajpak ni bil nikak
literarni nazadnjak ali zapečkar, kot bi morda mogel soditi brezprizivni ob-
čudovalec vsega, kar je prišlo izpod Cankarjevega peresa. Ne. Funtek je bil
vsaj zastran dramatike v devetdesetih letih dolgega stoletja »meščanov in
revolucij« eden najzgodnejših predstavnikov slovenskega dramskega natu-
ralizma (Iz osvete, 1896, motiv dednosti), za tem pa se je njegova dramatika
razvila v smeri ibsenovske psihološke drame, kar zgovorno ilustrira trage-
dija o častihlepju Tekma, ki pride med bralce leta 1898. Poleg tega je bil v svo-
jem času najpomembnejši slovenski libretist, prevajalec tujejezičnih libre-
tov v slovenski jezik (Webrovega Čarostrelca, Prodane neveste B. Smetane
in Ernani G. Verdija), v materinščino pa je prestavil tudi nekaj temeljnih del
iz zakladnice svetovne književnosti, med ostalimi (Shakespeare, Schiller ...)
tudi prvi del Goethejevega Fausta.
Slednji je postal tudi prvi celoviti prevod prvega dela te znameni-
te knjige nemškega Olimpijca, sam natis v reprezentativni secesijski izdaji
Slovenske matice (1908) pa signalizira pomemben jezikovni in v tistem času
tudi nacionalnoidentifikacijski prelom. Dejstvo, da Slovenska matica izda
temeljno delo nemške književnosti in pri tem z izdajo računa na knjigotr-
ški uspeh, razkriva morda spremembo jezikovne situacije v »spodnji deže-
li«: Če je bila namreč za celotno 19. stoletje slovenska-nemška dvojezičnost
pri ljudeh, ki so se identificirali za Slovence, pravzaprav pravilo, pa se zdi,
da ravno prevod tako temeljnega dela, kot je Faust, kaže na spremembo je-
zikovne kompetence. Da namreč dorašča nova generacija recipientov knji-
ževnosti, pri kateri bralska zmožnost v nemškem jeziku morda ni samou-
mevnost in tudi ne vnaprej privzeta danost.
Cankar je svoje neženirano zlobno pisanje nadaljeval z naslednjimi
besedami:
V slovstvenih zgodovinah imajo [takšni avtorji kot Funtek] svo-
ja stalna, privilegovana mesta; v čitankah in zbornikih bi jih člo-
vek celo pogrešal, kakor nekaj neizogibnega, ki nikomur ne koristi
in tudi ne vznemirja nikogar. Podobni so ti poeti znancu iz kavar-
ne, ki nam sedi vis-à-vis, dan za dnem, leto za letom, kadi molče
svojo cigareto in pije svojega črnca in katerega se sčasoma tako pri-
vadimo, da bi nam bilo neprijetno, ko bi ga ne videli več na starem
mestu ... (Cankar, ibid.)
Literarno zgodovinopisna znanost ima svojo zgodovino, kot vsako
zgodovinopisje. In občasno tudi na Slovenskem to veselega čudenja vredno,
76
Možak, ki ga je Cankar nabodel v svojem pisanju, kajpak ni bil nikak
literarni nazadnjak ali zapečkar, kot bi morda mogel soditi brezprizivni ob-
čudovalec vsega, kar je prišlo izpod Cankarjevega peresa. Ne. Funtek je bil
vsaj zastran dramatike v devetdesetih letih dolgega stoletja »meščanov in
revolucij« eden najzgodnejših predstavnikov slovenskega dramskega natu-
ralizma (Iz osvete, 1896, motiv dednosti), za tem pa se je njegova dramatika
razvila v smeri ibsenovske psihološke drame, kar zgovorno ilustrira trage-
dija o častihlepju Tekma, ki pride med bralce leta 1898. Poleg tega je bil v svo-
jem času najpomembnejši slovenski libretist, prevajalec tujejezičnih libre-
tov v slovenski jezik (Webrovega Čarostrelca, Prodane neveste B. Smetane
in Ernani G. Verdija), v materinščino pa je prestavil tudi nekaj temeljnih del
iz zakladnice svetovne književnosti, med ostalimi (Shakespeare, Schiller ...)
tudi prvi del Goethejevega Fausta.
Slednji je postal tudi prvi celoviti prevod prvega dela te znameni-
te knjige nemškega Olimpijca, sam natis v reprezentativni secesijski izdaji
Slovenske matice (1908) pa signalizira pomemben jezikovni in v tistem času
tudi nacionalnoidentifikacijski prelom. Dejstvo, da Slovenska matica izda
temeljno delo nemške književnosti in pri tem z izdajo računa na knjigotr-
ški uspeh, razkriva morda spremembo jezikovne situacije v »spodnji deže-
li«: Če je bila namreč za celotno 19. stoletje slovenska-nemška dvojezičnost
pri ljudeh, ki so se identificirali za Slovence, pravzaprav pravilo, pa se zdi,
da ravno prevod tako temeljnega dela, kot je Faust, kaže na spremembo je-
zikovne kompetence. Da namreč dorašča nova generacija recipientov knji-
ževnosti, pri kateri bralska zmožnost v nemškem jeziku morda ni samou-
mevnost in tudi ne vnaprej privzeta danost.
Cankar je svoje neženirano zlobno pisanje nadaljeval z naslednjimi
besedami:
V slovstvenih zgodovinah imajo [takšni avtorji kot Funtek] svo-
ja stalna, privilegovana mesta; v čitankah in zbornikih bi jih člo-
vek celo pogrešal, kakor nekaj neizogibnega, ki nikomur ne koristi
in tudi ne vznemirja nikogar. Podobni so ti poeti znancu iz kavar-
ne, ki nam sedi vis-à-vis, dan za dnem, leto za letom, kadi molče
svojo cigareto in pije svojega črnca in katerega se sčasoma tako pri-
vadimo, da bi nam bilo neprijetno, ko bi ga ne videli več na starem
mestu ... (Cankar, ibid.)
Literarno zgodovinopisna znanost ima svojo zgodovino, kot vsako
zgodovinopisje. In občasno tudi na Slovenskem to veselega čudenja vredno,
76
