Page 93 - Vinkler, Jonatan. 2020. Izpod krivoverskega peresa: slovenska književnost 16. stoletja in njen evropski kontekst. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 93
prvi veliki pripovedni tekst slovenske književnosti in njegovi konteksti ...
tično obligatnega repertorija na knjižni polici protestantskega duhovna. S
to knjigo, ki je služila kot pridižni priročnik in zgled, je pridigar dobil stik
z Luthrovo teologijo pridiganja, z načini strukturiranja cerkvenega govora
na posamezno temo, predvsem pa je bil pridigar z njo opomnjen na dolž-
nosti, ki mu jih je nalagal urad dušnega pastirja (Frymire ibid., 28–29).
Hišna postila (Hauspostille) Martina Luthra je bila v 16. stoletju med
protestanti v srednji Evropi ena od knjig z najbolj izrazito pasivno in ak-
tivno, tudi poustvarjalno recepcijo. Bila je namreč eden od obligatnih pri-
ročnikov pridigarjev in beril hišnih gospodarjev, pa tudi predloga za pre-
vajanje, prirejanje in bolj ali manj izvirno pisanje znotraj postilskega žanra
protestantske cerkve jezikovno nemškega vplivnega kroga. Po izidu leta
1544 v Leipzigu je do leta 1600 dokumentiranih nad 80 izdaj.25 Večino med
njimi je za tisk pripravil in jim predgovor napisal Veit Dietrich; v Luthrovih
zbranih spisih je kot »zadnja roka« za objavo Hišne postile po pravilu vze-
ta zadnja Dietrichova izdaja za časa Luthrovega življenja. Toda obstaja tudi
uredniška varianta, kot jo je pripravil Georg Rörer (1492–1557), ki pa doslej
običajno ni bila integralni del izdaj spisov nemškega reformatorja.
Umestno vprašanje je, ali je mogoče vsaj približno določiti, katere iz-
daje Hišne postile v nemškem jeziku prihajajo v razvid kot morebitne pre-
dloge za Trubarjevo prevajanje. Ob uporabi lingvostilistične metode in pri-
merjalni analizi tistih »zaznamovanih«26 delov Trubarjevega prevoda na
eni ter nemških Hišnih postil na drugi, ki enoznačno razkrivajo starost
nemške predloge/predlog, iz katere/katerih je bilo črpano prevodno bese-
dilo, je mogoče s primerno zadržanostjo zapisati spodnje.
Primerno pasažo za analizo predstavlja Luthrova pridiga na dru-
go adventno nedeljo, ki temelji na perikopi iz Lk 21,25–36 (Trubar [1595]
v Vinkler, Šetinc in Javornik 2015, 36–43). Ta govori o bibličnem prihodu
Sina človekovega – slednje je bilo v 16. stoletju splošno razumljeno kot pos-
lednja sodba in konec sveta – in se začenja z naslednjo pasažo:
25 Verzeichnissder im deutschen Sprachbereich erschinenen Drucke des XIV. Jahrhun-
derts, 1. Abt., Band 12, Stuttgart 1988, št. 4831–4913. Zadevni popis navaja 82 različ-
nih izdaj v nemščini, ne omenja pa izdaje, ki jo hrani Rokopisni oddelek Narodne in
univerzitetne knjižnice v Ljubljani. Prim. M. Glavan 1995, 3, 11.
26 Gre za pasaže, katerih reference so znani, specifični, zlasti časovno natančno opre-
deljivi dogodki, do katerih pisec v »prvi roki« teksta vzpostavi primarno časovno di-
stanco, ki jo tudi jezikovno enoznačno signalizira (npr. pred enim letom), v mlajših
edicijah pa se ta distanca do primarnega dogodka in njena tekstna artikulacija (ob
posegu editorja) spreminjata.
93
tično obligatnega repertorija na knjižni polici protestantskega duhovna. S
to knjigo, ki je služila kot pridižni priročnik in zgled, je pridigar dobil stik
z Luthrovo teologijo pridiganja, z načini strukturiranja cerkvenega govora
na posamezno temo, predvsem pa je bil pridigar z njo opomnjen na dolž-
nosti, ki mu jih je nalagal urad dušnega pastirja (Frymire ibid., 28–29).
Hišna postila (Hauspostille) Martina Luthra je bila v 16. stoletju med
protestanti v srednji Evropi ena od knjig z najbolj izrazito pasivno in ak-
tivno, tudi poustvarjalno recepcijo. Bila je namreč eden od obligatnih pri-
ročnikov pridigarjev in beril hišnih gospodarjev, pa tudi predloga za pre-
vajanje, prirejanje in bolj ali manj izvirno pisanje znotraj postilskega žanra
protestantske cerkve jezikovno nemškega vplivnega kroga. Po izidu leta
1544 v Leipzigu je do leta 1600 dokumentiranih nad 80 izdaj.25 Večino med
njimi je za tisk pripravil in jim predgovor napisal Veit Dietrich; v Luthrovih
zbranih spisih je kot »zadnja roka« za objavo Hišne postile po pravilu vze-
ta zadnja Dietrichova izdaja za časa Luthrovega življenja. Toda obstaja tudi
uredniška varianta, kot jo je pripravil Georg Rörer (1492–1557), ki pa doslej
običajno ni bila integralni del izdaj spisov nemškega reformatorja.
Umestno vprašanje je, ali je mogoče vsaj približno določiti, katere iz-
daje Hišne postile v nemškem jeziku prihajajo v razvid kot morebitne pre-
dloge za Trubarjevo prevajanje. Ob uporabi lingvostilistične metode in pri-
merjalni analizi tistih »zaznamovanih«26 delov Trubarjevega prevoda na
eni ter nemških Hišnih postil na drugi, ki enoznačno razkrivajo starost
nemške predloge/predlog, iz katere/katerih je bilo črpano prevodno bese-
dilo, je mogoče s primerno zadržanostjo zapisati spodnje.
Primerno pasažo za analizo predstavlja Luthrova pridiga na dru-
go adventno nedeljo, ki temelji na perikopi iz Lk 21,25–36 (Trubar [1595]
v Vinkler, Šetinc in Javornik 2015, 36–43). Ta govori o bibličnem prihodu
Sina človekovega – slednje je bilo v 16. stoletju splošno razumljeno kot pos-
lednja sodba in konec sveta – in se začenja z naslednjo pasažo:
25 Verzeichnissder im deutschen Sprachbereich erschinenen Drucke des XIV. Jahrhun-
derts, 1. Abt., Band 12, Stuttgart 1988, št. 4831–4913. Zadevni popis navaja 82 različ-
nih izdaj v nemščini, ne omenja pa izdaje, ki jo hrani Rokopisni oddelek Narodne in
univerzitetne knjižnice v Ljubljani. Prim. M. Glavan 1995, 3, 11.
26 Gre za pasaže, katerih reference so znani, specifični, zlasti časovno natančno opre-
deljivi dogodki, do katerih pisec v »prvi roki« teksta vzpostavi primarno časovno di-
stanco, ki jo tudi jezikovno enoznačno signalizira (npr. pred enim letom), v mlajših
edicijah pa se ta distanca do primarnega dogodka in njena tekstna artikulacija (ob
posegu editorja) spreminjata.
93
