Page 90 - Vinkler, Jonatan. 2020. Izpod krivoverskega peresa: slovenska književnost 16. stoletja in njen evropski kontekst. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 90
izpod krivoverskega peresa
ugotovitvijo tako cerkvenih kot posvetnih oblasti, da jim more biti prižnica
zelo učinkovit odmevnik, skozi katerega je bilo mogoče večinoma nepisme-
ni družbi posredovati informacije, vplivati na »javno mnenje«19 in poudar-
jati sprejete družbene norme. Pridigarji so sicer govorili o temeljnih bese-
dilih krščanske vere, toda v argumentaciji so pogosto navajali tudi primere
iz različnih znanosti učene kulture, ki so bile za nepismeno ljudsko kultu-
ro ponavadi nedostopne (Frymire ibid., 14–15). Tak primer je npr. Luthrov
popis parhelija v Hišni postili, ki je ohranjen tudi v Trubarjevem prevodu in
mu je mesto namenjeno v nadaljevanju.
Vloga pridigarjev kot oblikovalcev javne morale je bila tako splošna,
da je postala pravcati kulturni inventar, »splošno mesto« svojega časa, sča-
soma se je izoblikovalo celo posebno razmerje med postilatorji in njihovi-
mi deželnimi knezi (Frymire ibid., 157–224), pridižna praksa pa je dobi-
la občasno celo literarno travestijo ali vsaj tekstno preobrnitev funkcije v
lastno nasprotje.
Med pridigarji so bili zlasti po nemških univerzitetnih mestih občasno
tudi humanisti. Eden izmed njih je bil tudi Georg Sibutus (1480–po 1528), ki
naj bi bil učenec humanista Conrada Celtisa (1459–1508), sicer pa je bil po-
eta laureatus ter profesor retorike na univerzi v Kölnu ter nato literature v
Wittenbergu. Kot se zdi, je pridigarski urad v Wittenbergu opravljal dobro,
živel pa je za pridigarja morda ne najbolj običajno družabno življenje, kar je
na posebno drastičen način vgravirano v eno od znamenitih »pisem mrač-
njakov«, s katerimi so nemški humanisti smešili predvsem poznosholastič-
ne teologe na univerzi v Kölnu.
O Sibutovem pridiganju in z njim zvezanih homatijah ter potegavšči-
nah je namreč v Pismih mračnjakov brati naslednjo literarizacijo:
Zadnjič je bil tu nekdo od reda pridigarjev, ta je bil dobro podkovan
v teologiji in je bil spekulativna glava in je imel veliko pokrovite-
ljev. Mož se imenuje gospod Jurij. Od kraja je živel v Halleju, potlej
je prišel sem in je pridigal dobrega pol leta, tako da je v svojih pri-
digah nabadal vse ljudi na vile, tudi kneza in njegove vazale. Toda
pri pijači je bil tovariški in je pil s kumpani polovične in cele. A vse-
lej, kadar je prej ta večer pil z nami, je drugo jutro pridigal od nas,
rekoč: »Tako posedevajo magistri [profesorji, op. J. V.] na ti univer-
19 Topogledno so izrazit primer govori oz. pridige contra Turcas, kjer gre za govorjene
in/ali izdane pridige, ki so kot posebna vrsta humanističnega novolatinskega in ver-
nakularnega govorništva služile za ustvarjanje protiturškega »javnega mnenja«; glej
Vinkler 2011, 60–61
90
ugotovitvijo tako cerkvenih kot posvetnih oblasti, da jim more biti prižnica
zelo učinkovit odmevnik, skozi katerega je bilo mogoče večinoma nepisme-
ni družbi posredovati informacije, vplivati na »javno mnenje«19 in poudar-
jati sprejete družbene norme. Pridigarji so sicer govorili o temeljnih bese-
dilih krščanske vere, toda v argumentaciji so pogosto navajali tudi primere
iz različnih znanosti učene kulture, ki so bile za nepismeno ljudsko kultu-
ro ponavadi nedostopne (Frymire ibid., 14–15). Tak primer je npr. Luthrov
popis parhelija v Hišni postili, ki je ohranjen tudi v Trubarjevem prevodu in
mu je mesto namenjeno v nadaljevanju.
Vloga pridigarjev kot oblikovalcev javne morale je bila tako splošna,
da je postala pravcati kulturni inventar, »splošno mesto« svojega časa, sča-
soma se je izoblikovalo celo posebno razmerje med postilatorji in njihovi-
mi deželnimi knezi (Frymire ibid., 157–224), pridižna praksa pa je dobi-
la občasno celo literarno travestijo ali vsaj tekstno preobrnitev funkcije v
lastno nasprotje.
Med pridigarji so bili zlasti po nemških univerzitetnih mestih občasno
tudi humanisti. Eden izmed njih je bil tudi Georg Sibutus (1480–po 1528), ki
naj bi bil učenec humanista Conrada Celtisa (1459–1508), sicer pa je bil po-
eta laureatus ter profesor retorike na univerzi v Kölnu ter nato literature v
Wittenbergu. Kot se zdi, je pridigarski urad v Wittenbergu opravljal dobro,
živel pa je za pridigarja morda ne najbolj običajno družabno življenje, kar je
na posebno drastičen način vgravirano v eno od znamenitih »pisem mrač-
njakov«, s katerimi so nemški humanisti smešili predvsem poznosholastič-
ne teologe na univerzi v Kölnu.
O Sibutovem pridiganju in z njim zvezanih homatijah ter potegavšči-
nah je namreč v Pismih mračnjakov brati naslednjo literarizacijo:
Zadnjič je bil tu nekdo od reda pridigarjev, ta je bil dobro podkovan
v teologiji in je bil spekulativna glava in je imel veliko pokrovite-
ljev. Mož se imenuje gospod Jurij. Od kraja je živel v Halleju, potlej
je prišel sem in je pridigal dobrega pol leta, tako da je v svojih pri-
digah nabadal vse ljudi na vile, tudi kneza in njegove vazale. Toda
pri pijači je bil tovariški in je pil s kumpani polovične in cele. A vse-
lej, kadar je prej ta večer pil z nami, je drugo jutro pridigal od nas,
rekoč: »Tako posedevajo magistri [profesorji, op. J. V.] na ti univer-
19 Topogledno so izrazit primer govori oz. pridige contra Turcas, kjer gre za govorjene
in/ali izdane pridige, ki so kot posebna vrsta humanističnega novolatinskega in ver-
nakularnega govorništva služile za ustvarjanje protiturškega »javnega mnenja«; glej
Vinkler 2011, 60–61
90
