Page 92 - Vinkler, Jonatan. 2020. Izpod krivoverskega peresa: slovenska književnost 16. stoletja in njen evropski kontekst. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 92
izpod krivoverskega peresa
Sveti Duh v trenutku poslušanja biblične eksegeze, pridige, stvarno in de-
jansko prisoten v tonu, ki ga poslušalec sliši, in tako deluje na pričujočega:
Satan se ne meni za skovikanje pisane Božje besede, pač pa beži
proč ob govorjenju Pisma. (Frymire ibid.)
Navedena pasaža je analogna neki drugi, ki podobno poudarja ključni
medij in edinstveno človekovo razsežnost – glas –, s katerim grešnik na le
njemu lasten, človeški, način, stopa v občestvo z Pantokratorjem preko pri-
dige, toda tudi preko – glasbe.
Luther je namreč menil:
Musica naj razveseljuje dušico; gobec od tega nima nobenega vese-
lja. Če pridno poješ, sedi duša v životu, igra in neznansko dobro se
ji godi. (Friedenthal 1983, 45)
Takisto je najdeval v petju eno najmočnejših zdravil proti žalosti in skušnja-
vam Hudiča, s katerim se je lasal celo življenje: Satan da je duh pobitosti in
melanholije, veselja ne more prenesti in je zato glasbi bolj tuj kot karkoli
drugega. In zato ob petju, ki da je sinonim za bližanje Bogu, beži proč od
dotičnega.
S podobnim mentalnim postopom, preko sprecifičnega »antropolo-
škega« razumevanja glasu, se je Luther v nemški reformaciji dokopal do te-
ologije pridiganja:22 zanj so duhovni na svojih prižnicah z glasom uteleša-
li neposredno prisotnost Kristusovo in slednjemu hkrati omogočali, da se
v dušah vernikov učinkovito bojuje z Zlim. Kljub tolikšnemu povdarku na
pomembnosti mesta pridigarja, pridiganja in poslušanja le-tega pa ni bil
Luther tisti, ki je sestavil sistematično delo o tem, kako pridigati (ars prae-
dicandi), temveč je posel sistematičnega sumiranja temeljnih uvidov kot v
drugih podobnih primerih prepustil topogledno znatno bolj primernemu
Philippu Melanchthonu z njegovim akademizmom. Tako sta nastala dva
pridigarsko-retorična priročnika, in sicer De officiis concionatoris (1529)23
in Elementa rhetorices (1532),24 ki sta bila v protestantski cerkvi 16. stoletja
zelo vplivna.
Toda ko je izšla Cerkvena postila (Kirchenpostille), je Luther to delo štel
za svojo najboljšo knjigo, predvsem pa je ta zbirka pridig postala del prak-
22 Temeljno delo s tega področja je Ebeling 1991.
23 Digitalna kopija dostopna na: http://gallica.bnf.fr/ark:/12148/bpt6k83882q. Prim. s
Schnell 1968.
24 Digitalna kopija dostopna na: http://www.mdz-nbn-resolving.de/urn/resolver.pl?ur-
n=urn:nbn:de:bvb:12-bsb10184380-0.
92
Sveti Duh v trenutku poslušanja biblične eksegeze, pridige, stvarno in de-
jansko prisoten v tonu, ki ga poslušalec sliši, in tako deluje na pričujočega:
Satan se ne meni za skovikanje pisane Božje besede, pač pa beži
proč ob govorjenju Pisma. (Frymire ibid.)
Navedena pasaža je analogna neki drugi, ki podobno poudarja ključni
medij in edinstveno človekovo razsežnost – glas –, s katerim grešnik na le
njemu lasten, človeški, način, stopa v občestvo z Pantokratorjem preko pri-
dige, toda tudi preko – glasbe.
Luther je namreč menil:
Musica naj razveseljuje dušico; gobec od tega nima nobenega vese-
lja. Če pridno poješ, sedi duša v životu, igra in neznansko dobro se
ji godi. (Friedenthal 1983, 45)
Takisto je najdeval v petju eno najmočnejših zdravil proti žalosti in skušnja-
vam Hudiča, s katerim se je lasal celo življenje: Satan da je duh pobitosti in
melanholije, veselja ne more prenesti in je zato glasbi bolj tuj kot karkoli
drugega. In zato ob petju, ki da je sinonim za bližanje Bogu, beži proč od
dotičnega.
S podobnim mentalnim postopom, preko sprecifičnega »antropolo-
škega« razumevanja glasu, se je Luther v nemški reformaciji dokopal do te-
ologije pridiganja:22 zanj so duhovni na svojih prižnicah z glasom uteleša-
li neposredno prisotnost Kristusovo in slednjemu hkrati omogočali, da se
v dušah vernikov učinkovito bojuje z Zlim. Kljub tolikšnemu povdarku na
pomembnosti mesta pridigarja, pridiganja in poslušanja le-tega pa ni bil
Luther tisti, ki je sestavil sistematično delo o tem, kako pridigati (ars prae-
dicandi), temveč je posel sistematičnega sumiranja temeljnih uvidov kot v
drugih podobnih primerih prepustil topogledno znatno bolj primernemu
Philippu Melanchthonu z njegovim akademizmom. Tako sta nastala dva
pridigarsko-retorična priročnika, in sicer De officiis concionatoris (1529)23
in Elementa rhetorices (1532),24 ki sta bila v protestantski cerkvi 16. stoletja
zelo vplivna.
Toda ko je izšla Cerkvena postila (Kirchenpostille), je Luther to delo štel
za svojo najboljšo knjigo, predvsem pa je ta zbirka pridig postala del prak-
22 Temeljno delo s tega področja je Ebeling 1991.
23 Digitalna kopija dostopna na: http://gallica.bnf.fr/ark:/12148/bpt6k83882q. Prim. s
Schnell 1968.
24 Digitalna kopija dostopna na: http://www.mdz-nbn-resolving.de/urn/resolver.pl?ur-
n=urn:nbn:de:bvb:12-bsb10184380-0.
92
