Page 208 - Lazar, Irena, Aleksander Panjek in Jonatan Vinkler. Ur. 2020. Mikro in makro. Pristopi in prispevki k humanističnim vedam ob dvajsetletnici UP Fakultete za humanistične študije, 2. knjiga. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 208
1. Jenkinsov koncept demokratizacije televizije
Konvergenca ni odvisna od »mehanizmov dostave« medijskih vsebin, tem-
več gre za celovito spremembo miselnosti, zato Jenkins demokratizacijo te-
levizije, ki jo tu uvrščamo med tradicionalne radiodifuzne medije, poveže
s pojmom kulture sodelovanja. Slednjo označi kot nasprotje pasivnemu sle-
denju medijem: »Raje kot da govorimo o medijskih producentih in potro-
šnikih, ki zasedajo ločene vloge, jih lahko zdaj vidimo kot sodelujoče, ki se
v medsebojni interakciji približujejo novemu naboru pravil, ki jih nihče iz-
med nas docela še ne razume.« (Jenkins 2006, 3, 254) Obrat v paradigmi, na
katerega se sklicuje v svoji razpravi o kulturi konvergence v sodobnih me-
dijih, pomeni »korak stran od vsebine značilne za nek medij proti vsebini,
ki se pretaka skozi več medijskih kanalov /.../, proti več načinom za dostop
do medijskih vsebin in proti vse kompleksnejšim odnosom med od zgoraj
– navzdol naravnanimi korporativnimi mediji in od spodaj – navzgor na-
ravnano participativno kulturo« (poudaril Z. M.). Potreba po »demokrati-
zaciji televizije« je rezultat »ekonomskih izračunov« in nima namena »oza-
vestiti javnosti«. Medijska industrija je iskala strategije razvoja: »zato, da
izrabi prednosti medijskih konglomeratov; zato, ker konvergenca oblikuje
številne načine za prodajo vsebin potrošnikom; zato, ker konvergenca utr-
juje potrošnikovo zvestobo v času, ko fragmentacija trga in porast deljenja
datotek ogrožata stare načine poslovanja« (Jenkins 2006, 254).
Na drugi strani premice je uporabnik, ki se odziva na »kroženje medij-
skih vsebin«. Jenkins nasprotuje enostranskim razlagam konvergence kot
»primarno tehnološkega procesa, ki povezuje več medijskih funkcij znotraj
istih naprav. Nasprotno, konvergenca predstavlja kulturni preobrat, v ka-
terem so potrošniki opogumljeni, da iščejo nove informacije in ustvarja-
jo povezave med medijskimi vsebinami iz različnih virov.« Participativna
kultura pa je tisti odnos, ki konvergenci omogoča, da se zgodi »v možganih
posameznih potrošnikov in skozi socialne interakcije z drugimi«. Pri tem
gre za »kolektivni proces« in za »kolektivno pamet«, ker: »Nihče izmed nas
ne ve vsega; vsakdo izmed nas ve nekaj; in vsi lahko te delčke zberemo, če
uporabimo naše vire in kombiniramo naše sposobnosti. Na kolektivno pa-
met lahko gledamo kot na alternativni vir medijske moči.« (Jenkins 2006,
3–4)
Zgodnji poskusi demokratizacije televizije in spleta v različnih oblikah
sodelovanja uporabnikov pri ustvarjanju in nadzoru nad medijskimi vsebi-
nami so bili različno ambiciozni in so bili bolj usmerjeni v poziv posame-
znikom, da spremenijo svoj odnos do medijev. V devetdesetih so bili ide-
584
Konvergenca ni odvisna od »mehanizmov dostave« medijskih vsebin, tem-
več gre za celovito spremembo miselnosti, zato Jenkins demokratizacijo te-
levizije, ki jo tu uvrščamo med tradicionalne radiodifuzne medije, poveže
s pojmom kulture sodelovanja. Slednjo označi kot nasprotje pasivnemu sle-
denju medijem: »Raje kot da govorimo o medijskih producentih in potro-
šnikih, ki zasedajo ločene vloge, jih lahko zdaj vidimo kot sodelujoče, ki se
v medsebojni interakciji približujejo novemu naboru pravil, ki jih nihče iz-
med nas docela še ne razume.« (Jenkins 2006, 3, 254) Obrat v paradigmi, na
katerega se sklicuje v svoji razpravi o kulturi konvergence v sodobnih me-
dijih, pomeni »korak stran od vsebine značilne za nek medij proti vsebini,
ki se pretaka skozi več medijskih kanalov /.../, proti več načinom za dostop
do medijskih vsebin in proti vse kompleksnejšim odnosom med od zgoraj
– navzdol naravnanimi korporativnimi mediji in od spodaj – navzgor na-
ravnano participativno kulturo« (poudaril Z. M.). Potreba po »demokrati-
zaciji televizije« je rezultat »ekonomskih izračunov« in nima namena »oza-
vestiti javnosti«. Medijska industrija je iskala strategije razvoja: »zato, da
izrabi prednosti medijskih konglomeratov; zato, ker konvergenca oblikuje
številne načine za prodajo vsebin potrošnikom; zato, ker konvergenca utr-
juje potrošnikovo zvestobo v času, ko fragmentacija trga in porast deljenja
datotek ogrožata stare načine poslovanja« (Jenkins 2006, 254).
Na drugi strani premice je uporabnik, ki se odziva na »kroženje medij-
skih vsebin«. Jenkins nasprotuje enostranskim razlagam konvergence kot
»primarno tehnološkega procesa, ki povezuje več medijskih funkcij znotraj
istih naprav. Nasprotno, konvergenca predstavlja kulturni preobrat, v ka-
terem so potrošniki opogumljeni, da iščejo nove informacije in ustvarja-
jo povezave med medijskimi vsebinami iz različnih virov.« Participativna
kultura pa je tisti odnos, ki konvergenci omogoča, da se zgodi »v možganih
posameznih potrošnikov in skozi socialne interakcije z drugimi«. Pri tem
gre za »kolektivni proces« in za »kolektivno pamet«, ker: »Nihče izmed nas
ne ve vsega; vsakdo izmed nas ve nekaj; in vsi lahko te delčke zberemo, če
uporabimo naše vire in kombiniramo naše sposobnosti. Na kolektivno pa-
met lahko gledamo kot na alternativni vir medijske moči.« (Jenkins 2006,
3–4)
Zgodnji poskusi demokratizacije televizije in spleta v različnih oblikah
sodelovanja uporabnikov pri ustvarjanju in nadzoru nad medijskimi vsebi-
nami so bili različno ambiciozni in so bili bolj usmerjeni v poziv posame-
znikom, da spremenijo svoj odnos do medijev. V devetdesetih so bili ide-
584
