Page 212 - Lazar, Irena, Aleksander Panjek in Jonatan Vinkler. Ur. 2020. Mikro in makro. Pristopi in prispevki k humanističnim vedam ob dvajsetletnici UP Fakultete za humanistične študije, 2. knjiga. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 212
dne možnosti sledenja in registracije in to je visoka cena, ki jo je tre-
ba plačati za bolj simetrično platformo javnega življenja« (Nyre 2011, 10).
Zato na koncu sklene, da radiodifuzni mediji morda nikoli ne bodo nado-
meščeni z demokratičnejšo avdiovizualno platformo, in da je verjetneje, da
bodo »/p/ozivi k večji participaciji splošne javnosti prej znova vzpostavlje-
ni v idealiziranih oblikah, kot pa, da bi bili v polno uslišani. Deweyeva ko-
munikacijska etika preprosto ni v interesu radiodifuznih medijev, ker bi jih
stala veliko denarja in bi uporabnike nediskriminatorno ozavestila, s tem
pa povečala tveganje za že vzpostavljene postopke oblikovanja programov«
(Nyre 2011, 16). Po več desetletjih cikličnih sprememb, ki so povezane z ra-
zvojem »ustanov za radijsko in televizijsko oddajanje«, kakor jih je poime-
noval že Williams (1998), ta razvoj pa zajema »uporabo medijev ter družbe-
ne probleme nove tehnične stopnje«, se nam tudi problem »demokratizacije
televizije« zdaj kaže kot ciklično vprašanje, ki v ozadju skriva pomembnej-
šo ugotovitev: »Pri takih izdatnih investicijah v določen model družbene
komunikacije gre za omejujoč sistem finančnih institucij, kulturnih priča-
kovanj in posebnih tehničnih dosežkov, ki jih na prvi pogled lahko razu-
memo kot tehnološki učinek, v resnici pa so nov in osrednji družbeni sis-
tem.« (Williams 1998, 288)
Prve zgodnje poskuse uveljavljanja participativne kulture v svojih pro-
gramih so v Evropi izvedle javne radiotelevizije.1 Od leta 2001 do 2008 je BBC
Wales, del britanske javne radiotelevizije BBC, v sodelovanju z Univerzo v
Cardiffu izvajala projekt, poimenovan Ujemi Wales (Capture Wales), leta
2005 je norveška javna radiotelevizija NRK od Univerze v Bergnu prevzela
projekta Demostation 1 in Demostation 2, leta 2009 pa je z oddajo Trikotnik
tudi RTV Slovenija opravila enega izmed poskusov uveljavljanja participa-
tivne kulture v programih javne televizije. Ne le, da si vsi trije poskusi sledi-
jo časovno, ampak vsak zase in skupaj ponazarjajo evolutivno naravo spre-
memb, ki jih lahko uveljavijo mediji v službi javnosti (public service media).
Prvi projekt je bil izvajan na spletni platformi, pri drugem je bila spletna
platforma uporabljena za razširjanje vsebin, ki so značilne za radiodifuzno
obliko radia, tretji pa je nastal v pogojih in po pravilih produkcije, značil-
ne za radiodifuzno obliko televizije, nadgrajen pa je bil z uporabo tehnolo-
gij, ki omogočajo dvosmerno avdiovizualno komunikacijo z več udeležen-
ci prek spleta. V treh primerih tako že zelo zgodaj opazimo premico splet
1 Vse tri poskuse, o katerih bo tu govora, sem podrobneje predstavil v knjigi Naša te-
levizija, perspektive sodobne javne televizije, v poglavju z naslovom »Družbene kom-
petence, odgovornost in verodostojnost javne televizije« (Medved 2016, 198–205).
588
ba plačati za bolj simetrično platformo javnega življenja« (Nyre 2011, 10).
Zato na koncu sklene, da radiodifuzni mediji morda nikoli ne bodo nado-
meščeni z demokratičnejšo avdiovizualno platformo, in da je verjetneje, da
bodo »/p/ozivi k večji participaciji splošne javnosti prej znova vzpostavlje-
ni v idealiziranih oblikah, kot pa, da bi bili v polno uslišani. Deweyeva ko-
munikacijska etika preprosto ni v interesu radiodifuznih medijev, ker bi jih
stala veliko denarja in bi uporabnike nediskriminatorno ozavestila, s tem
pa povečala tveganje za že vzpostavljene postopke oblikovanja programov«
(Nyre 2011, 16). Po več desetletjih cikličnih sprememb, ki so povezane z ra-
zvojem »ustanov za radijsko in televizijsko oddajanje«, kakor jih je poime-
noval že Williams (1998), ta razvoj pa zajema »uporabo medijev ter družbe-
ne probleme nove tehnične stopnje«, se nam tudi problem »demokratizacije
televizije« zdaj kaže kot ciklično vprašanje, ki v ozadju skriva pomembnej-
šo ugotovitev: »Pri takih izdatnih investicijah v določen model družbene
komunikacije gre za omejujoč sistem finančnih institucij, kulturnih priča-
kovanj in posebnih tehničnih dosežkov, ki jih na prvi pogled lahko razu-
memo kot tehnološki učinek, v resnici pa so nov in osrednji družbeni sis-
tem.« (Williams 1998, 288)
Prve zgodnje poskuse uveljavljanja participativne kulture v svojih pro-
gramih so v Evropi izvedle javne radiotelevizije.1 Od leta 2001 do 2008 je BBC
Wales, del britanske javne radiotelevizije BBC, v sodelovanju z Univerzo v
Cardiffu izvajala projekt, poimenovan Ujemi Wales (Capture Wales), leta
2005 je norveška javna radiotelevizija NRK od Univerze v Bergnu prevzela
projekta Demostation 1 in Demostation 2, leta 2009 pa je z oddajo Trikotnik
tudi RTV Slovenija opravila enega izmed poskusov uveljavljanja participa-
tivne kulture v programih javne televizije. Ne le, da si vsi trije poskusi sledi-
jo časovno, ampak vsak zase in skupaj ponazarjajo evolutivno naravo spre-
memb, ki jih lahko uveljavijo mediji v službi javnosti (public service media).
Prvi projekt je bil izvajan na spletni platformi, pri drugem je bila spletna
platforma uporabljena za razširjanje vsebin, ki so značilne za radiodifuzno
obliko radia, tretji pa je nastal v pogojih in po pravilih produkcije, značil-
ne za radiodifuzno obliko televizije, nadgrajen pa je bil z uporabo tehnolo-
gij, ki omogočajo dvosmerno avdiovizualno komunikacijo z več udeležen-
ci prek spleta. V treh primerih tako že zelo zgodaj opazimo premico splet
1 Vse tri poskuse, o katerih bo tu govora, sem podrobneje predstavil v knjigi Naša te-
levizija, perspektive sodobne javne televizije, v poglavju z naslovom »Družbene kom-
petence, odgovornost in verodostojnost javne televizije« (Medved 2016, 198–205).
588
