Page 213 - Lazar, Irena, Aleksander Panjek in Jonatan Vinkler. Ur. 2020. Mikro in makro. Pristopi in prispevki k humanističnim vedam ob dvajsetletnici UP Fakultete za humanistične študije, 2. knjiga. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 213
demokratizacija televizije
– radio – televizija, ki je danes na nekaterih javnih radiotelevizijah osnov-
ni gradnik preoblikovanja radiodifuznih medijev v uporabnikom prijazne
platforme, sicer še vedno umeščene v statusne in organizacijske oblike tra-
dicionalnih medijskih ustanov (Medved 2017).
BBC Wales je z delavnicami za državljane, na katerih so jih izobraže-
vali, kako snemati in zmontirati zgodbe, posnete z malimi digitalnimi ka-
merami, fotoaparati ali mobilnimi napravami, pokazal značilno pokrovi-
teljsko držo profesionalne medijske ustanove, v kateri predpostavljajo, da
državljani nimajo znanj in veščin za pripravo dovolj kakovostnih vsebin,
zato so tudi njihovo objavo načrtovali in dejansko izvedli na spletu. Takšna
neenakost med poklicnimi in nepoklicnimi ustvarjalci medijskih vsebin
ima vsaj dve nezaželeni posledici: »prvič, uporabo rezultatov prostovoljne-
ga dela brez ustrezne prepoznavnosti in nadomestila; drugič, in morda še
bolj zaskrbljujoče, da se državljanskemu novinarstvu predpisujejo norme
in standardi iz zapuščine nekdanjih medijev« (Usher 2011, 264). Enako velja
tudi za obnašanje sicer dobronamernih medijskih organizacij, »ki upajo, da
bodo državljane naučile, kako profesionalci pokrivajo novice, in hkrati, da
bodo mediji državljanov na nek način nadomestili, še bolj, oddelali delo, ki
ga novinarji ne morejo več. Namerno ali ne, takšne medijske organizacije
brezplačno ponujajo vsebine državljanskega novinarstva in tako postavlja-
jo mejnike, kako bi bilo lahko plačano tudi njihovo delo.« (Usher 2011, 266)
Norveški projekt spletne radijske postaje, katere program bi obli-
kovali državljani, je bil prototip, utemeljen na optimističnem pričakova-
nju, da tehnologiji, kakršni sta internet in telefonija, s poceni produkcijo,
ki jo omogočata, z oblikami komuniciranja in možnostmi razširjanja vse-
bin lahko zagotovita javno posvetovanje o za družbo pomembnih temah
na osnovi demokratičnega sodelovanja reprezentativnega nabora posame-
znikov. Projekt naj bi sledil petim vrednotam modela »publicitete v pod-
poro opolnomočenosti«, ki je »1. odprta za čim večje možno število (tako
uporabnikov kot producentov), 2. ponuja tematsko raznolikost, 3. je kon-
struktivna in visoko kakovostna (vključujoč dialog o sodelovanju), 4. je ne-
odvisna od trga in države in 5. je poučna za širše javne sfere in politično
odločanje.« Čeprav je bila pozneje sprejeta ocena, da je projekt »dosegel
svoje pomembne cilje« (Skogseth 2007, 110, 121), je analiza pokazala, da iz-
vajalci niso uspeli zagotoviti reprezentativnega nabora sodelujočih in da
so, čeprav nenamerno, pred udeležence postavili prevelike tehnološke ovi-
re oziroma niso računali z možnostjo, da vsi ne bodo imeli zadostnega zna-
nja za vsakdanjo uporabo računalnikov in predpisane programske opreme.
589
– radio – televizija, ki je danes na nekaterih javnih radiotelevizijah osnov-
ni gradnik preoblikovanja radiodifuznih medijev v uporabnikom prijazne
platforme, sicer še vedno umeščene v statusne in organizacijske oblike tra-
dicionalnih medijskih ustanov (Medved 2017).
BBC Wales je z delavnicami za državljane, na katerih so jih izobraže-
vali, kako snemati in zmontirati zgodbe, posnete z malimi digitalnimi ka-
merami, fotoaparati ali mobilnimi napravami, pokazal značilno pokrovi-
teljsko držo profesionalne medijske ustanove, v kateri predpostavljajo, da
državljani nimajo znanj in veščin za pripravo dovolj kakovostnih vsebin,
zato so tudi njihovo objavo načrtovali in dejansko izvedli na spletu. Takšna
neenakost med poklicnimi in nepoklicnimi ustvarjalci medijskih vsebin
ima vsaj dve nezaželeni posledici: »prvič, uporabo rezultatov prostovoljne-
ga dela brez ustrezne prepoznavnosti in nadomestila; drugič, in morda še
bolj zaskrbljujoče, da se državljanskemu novinarstvu predpisujejo norme
in standardi iz zapuščine nekdanjih medijev« (Usher 2011, 264). Enako velja
tudi za obnašanje sicer dobronamernih medijskih organizacij, »ki upajo, da
bodo državljane naučile, kako profesionalci pokrivajo novice, in hkrati, da
bodo mediji državljanov na nek način nadomestili, še bolj, oddelali delo, ki
ga novinarji ne morejo več. Namerno ali ne, takšne medijske organizacije
brezplačno ponujajo vsebine državljanskega novinarstva in tako postavlja-
jo mejnike, kako bi bilo lahko plačano tudi njihovo delo.« (Usher 2011, 266)
Norveški projekt spletne radijske postaje, katere program bi obli-
kovali državljani, je bil prototip, utemeljen na optimističnem pričakova-
nju, da tehnologiji, kakršni sta internet in telefonija, s poceni produkcijo,
ki jo omogočata, z oblikami komuniciranja in možnostmi razširjanja vse-
bin lahko zagotovita javno posvetovanje o za družbo pomembnih temah
na osnovi demokratičnega sodelovanja reprezentativnega nabora posame-
znikov. Projekt naj bi sledil petim vrednotam modela »publicitete v pod-
poro opolnomočenosti«, ki je »1. odprta za čim večje možno število (tako
uporabnikov kot producentov), 2. ponuja tematsko raznolikost, 3. je kon-
struktivna in visoko kakovostna (vključujoč dialog o sodelovanju), 4. je ne-
odvisna od trga in države in 5. je poučna za širše javne sfere in politično
odločanje.« Čeprav je bila pozneje sprejeta ocena, da je projekt »dosegel
svoje pomembne cilje« (Skogseth 2007, 110, 121), je analiza pokazala, da iz-
vajalci niso uspeli zagotoviti reprezentativnega nabora sodelujočih in da
so, čeprav nenamerno, pred udeležence postavili prevelike tehnološke ovi-
re oziroma niso računali z možnostjo, da vsi ne bodo imeli zadostnega zna-
nja za vsakdanjo uporabo računalnikov in predpisane programske opreme.
589
