Page 211 - Lazar, Irena, Aleksander Panjek in Jonatan Vinkler. Ur. 2020. Mikro in makro. Pristopi in prispevki k humanističnim vedam ob dvajsetletnici UP Fakultete za humanistične študije, 2. knjiga. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 211
demokratizacija televizije
in svobodno razširjanje informacij in mnenj. V razpravah o novih komu-
nikacijskih orodjih je hitro prevladal tehnološko determiniran optimizem.
Internetu so pripisali status platforme za univerzalno dostopnost do pro-
gramskih vsebin, ki sta jih nekoč proizvajala in razširjala radio in televizija.
Druga razširjena predpostavka je bila, da vsaka proizvodnja medijskih vse-
bin, vsaka oblika komuniciranja ali vsaka oblika razširjanja medijskih vse-
bin, ki je zasnovana na digitalnih tehnologijah, prinaša s seboj priložnost
sodelovanja državljanov v procesih odločanja in demokratičnih razpravah
o pomembnih vprašanjih v družbi.
Radiodifuzni mediji so bili od samega začetka centralizirano organi-
zirani, utemeljeni na etiki poklicnega novinarstva in fundamentalističnem
elitizmu tehničnih strok ter na pasivni kulturi sprejemanja. Enosmerna in-
frastruktura radiodifuznega oddajanja je namreč utemeljena na tehnološki
asimetriji, radiodifuzna paradigma ne potrebuje sodelovanja državljanov,
v njej je opazna odsotnost vrednot družbene in uredniške enakosti, sklice-
vanje na medijsko ozaveščenega državljana pa je odrinjeno v sfero interne-
ta. Individualno retoriko so še posebej okrepila številna socialna omrežja,
ki so »večinoma zapolnjena s prispevki uporabnikov«, ideal »ozaveščenega
uporabnika« pa se dojema na dva načina: po enem je to čislan subjekt ogla-
ševanja, ki poudarja sposobnosti uporabnika, da obvlada nove, zmogljive
in učinkovite mobilne naprave, po drugem pa »/o/zaveščenost predpostav-
lja, da državljani lahko pišejo in objavljajo kar koli hočejo in kadar koli in
tudi, da vsi imajo možnost nastopanja v javni areni in možnost vplivanja na
svoje vrstnike in širšo družbo« (Nyre 2011, 14).
To možnost je že v dvajsetih letih 20. stoletja zagovarjal Dewey, od ka-
terega Nyre (2011, 6) povzame argument, »da je državljan upravičen zah-
tevati, da je aktualno seznanjen s svojim družbenim okoljem, in mora biti
pripravljen spregovoriti v javnosti o tistem, kar izboljšuje in ovira življe-
nje v njegovi skupnosti«. Za razliko od Deweya naj bi Lippmann po prvi
svetovni vojni »izgubil vero v 'omnikompetentnega' državljana, sposobne-
ga sprejemati razumne sodbe o javnih zadevah«, in začel verjeti, da je jav-
nost »psevdookolje«, ustvarjeno pod vplivom propagande, manipulacij in
stereotipov (Lippmann 1997, 15–19). Iz tega se razvije razprava o stališčih
»lippmannovcev« in »deweyjevcev« o upravičenosti enosmernega informi-
ranja, izobraževanja in razvedrila, kar je bil desetletja modus operandi tra-
dicionalnih radiodifuznih medijev, ter o »etiki participativnega komuni-
ciranja«, ki tudi v 21. stoletju nima vseh odgovorov na vprašanje, kako naj
se državljan oglasi v javnosti, kajti: »Internet in mobilni telefon imata na-
587
in svobodno razširjanje informacij in mnenj. V razpravah o novih komu-
nikacijskih orodjih je hitro prevladal tehnološko determiniran optimizem.
Internetu so pripisali status platforme za univerzalno dostopnost do pro-
gramskih vsebin, ki sta jih nekoč proizvajala in razširjala radio in televizija.
Druga razširjena predpostavka je bila, da vsaka proizvodnja medijskih vse-
bin, vsaka oblika komuniciranja ali vsaka oblika razširjanja medijskih vse-
bin, ki je zasnovana na digitalnih tehnologijah, prinaša s seboj priložnost
sodelovanja državljanov v procesih odločanja in demokratičnih razpravah
o pomembnih vprašanjih v družbi.
Radiodifuzni mediji so bili od samega začetka centralizirano organi-
zirani, utemeljeni na etiki poklicnega novinarstva in fundamentalističnem
elitizmu tehničnih strok ter na pasivni kulturi sprejemanja. Enosmerna in-
frastruktura radiodifuznega oddajanja je namreč utemeljena na tehnološki
asimetriji, radiodifuzna paradigma ne potrebuje sodelovanja državljanov,
v njej je opazna odsotnost vrednot družbene in uredniške enakosti, sklice-
vanje na medijsko ozaveščenega državljana pa je odrinjeno v sfero interne-
ta. Individualno retoriko so še posebej okrepila številna socialna omrežja,
ki so »večinoma zapolnjena s prispevki uporabnikov«, ideal »ozaveščenega
uporabnika« pa se dojema na dva načina: po enem je to čislan subjekt ogla-
ševanja, ki poudarja sposobnosti uporabnika, da obvlada nove, zmogljive
in učinkovite mobilne naprave, po drugem pa »/o/zaveščenost predpostav-
lja, da državljani lahko pišejo in objavljajo kar koli hočejo in kadar koli in
tudi, da vsi imajo možnost nastopanja v javni areni in možnost vplivanja na
svoje vrstnike in širšo družbo« (Nyre 2011, 14).
To možnost je že v dvajsetih letih 20. stoletja zagovarjal Dewey, od ka-
terega Nyre (2011, 6) povzame argument, »da je državljan upravičen zah-
tevati, da je aktualno seznanjen s svojim družbenim okoljem, in mora biti
pripravljen spregovoriti v javnosti o tistem, kar izboljšuje in ovira življe-
nje v njegovi skupnosti«. Za razliko od Deweya naj bi Lippmann po prvi
svetovni vojni »izgubil vero v 'omnikompetentnega' državljana, sposobne-
ga sprejemati razumne sodbe o javnih zadevah«, in začel verjeti, da je jav-
nost »psevdookolje«, ustvarjeno pod vplivom propagande, manipulacij in
stereotipov (Lippmann 1997, 15–19). Iz tega se razvije razprava o stališčih
»lippmannovcev« in »deweyjevcev« o upravičenosti enosmernega informi-
ranja, izobraževanja in razvedrila, kar je bil desetletja modus operandi tra-
dicionalnih radiodifuznih medijev, ter o »etiki participativnega komuni-
ciranja«, ki tudi v 21. stoletju nima vseh odgovorov na vprašanje, kako naj
se državljan oglasi v javnosti, kajti: »Internet in mobilni telefon imata na-
587
