Page 210 - Lazar, Irena, Aleksander Panjek in Jonatan Vinkler. Ur. 2020. Mikro in makro. Pristopi in prispevki k humanističnim vedam ob dvajsetletnici UP Fakultete za humanistične študije, 2. knjiga. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 210
žičnemu občinstvu izražanje specifičnih želja in očitkov, ki nikoli ne bi
mogli biti zbrani z Nielsonovimi odstotki gledanosti«, kar je vodilo k skle-
pu, da so bile s pomočjo interneta »dosežene najljubše sanje televizije: neka
čudna oblika interaktivnosti. Televizija se je začela kot enosmerna cesta, po
kateri piha od producentov proti uporabnikom, toda ta ulica zdaj postaja
dvosmerna. Človek z eno napravo (TV) je obsojen na izolacijo, toda človek
z dvema napravama (TV in računalnik) lahko pripada skupnosti.« (Sella
2002) Hollywood je to spoznanje uporabil tako, da je na internetu razvil
vrsto taktik, s katerimi poskuša uporabnike navezati na popularne vsebi-
ne, ki jih predvajajo TV-mreže. Pristop, ki bi ga v slovenščini lahko poime-
novali »zavpij, naj odmeva« (shout-out), so zlasti producenti TV-nanizank
uporabili, da gledalce povabijo na splet in spodbudijo njihove komentarje,
pohvale vsebini, jim ponudijo razširjene vsebine iz zakulisja, spodbudijo
prodajo izdelkov, denimo oblačil in modnih dodatkov, ki jih v serijah nosi-
jo glavni liki. Življenjska doba neke televizijske vsebine se je tako podaljša-
la »onstran sveta, predstavljenega v zgodbi«, saj je ta živela v treh paralelnih
svetovih, v obliki linearnega gledanja televizije, na spletu in v aplikacijah
na mobilnih napravah uporabnikov (Gillan 2011, 26). Tako je imel »učinek
nove interaktivnosti tudi učinke popačenja. V enaki meri, s katero je upra-
vičeval obstoj programa, si je tudi umišljal gledalce. Medtem ko so imela
občinstva občutek, da so več vložila v njim najljubše oddaje, se je medij lah-
ko bolj usmerjal natanko v tisto, s čimer so nas strašili stari neomarksistič-
ni intelektualci: hiperaktivno omrtvičeno potrošniško kulturo, ki ne po-
nuja umetniških dosežkov, ampak 'kulturno industrijo', ki ne osmišlja in
zavaja bolj kot razsvetljuje, celo ko so platforme za pošiljanje sporočil 'ak-
tivne' in imajo vpliv na pripovednost oddaj.« (Sella 2002)
Kot ugotavlja Jenkins (2006, 261), še vedno ne razpolagamo z modeli
»zrelega, docela razvitega znanja« o tem, kako naj bi se demokratizacija te-
levizije zgodila, zato se moramo zadovoljiti s tem, da nam popularna kul-
tura ponuja prototipe vsebin, ki jih lahko raziskujemo.
2. Težave tradicionalnih radiodifuznih medijev
O težavah tradicionalnih radiodifuznih medijev v odnosih z njihovi-
mi uporabniki se je v sodobnosti začelo razpravljati takrat, ko so spletna
omrežja uporabnikom začela zagotavljati več možnosti za dvosmerno ko-
municiranje. Ob pojavu prvih aplikacij za mobilne naprave, ki so omogoči-
le obogateno interaktivnost v realnem času, ki je presegala pisemsko logi-
ko elektronske pošte, so se odprle še dodatne možnosti za hipno sporočanje
586
mogli biti zbrani z Nielsonovimi odstotki gledanosti«, kar je vodilo k skle-
pu, da so bile s pomočjo interneta »dosežene najljubše sanje televizije: neka
čudna oblika interaktivnosti. Televizija se je začela kot enosmerna cesta, po
kateri piha od producentov proti uporabnikom, toda ta ulica zdaj postaja
dvosmerna. Človek z eno napravo (TV) je obsojen na izolacijo, toda človek
z dvema napravama (TV in računalnik) lahko pripada skupnosti.« (Sella
2002) Hollywood je to spoznanje uporabil tako, da je na internetu razvil
vrsto taktik, s katerimi poskuša uporabnike navezati na popularne vsebi-
ne, ki jih predvajajo TV-mreže. Pristop, ki bi ga v slovenščini lahko poime-
novali »zavpij, naj odmeva« (shout-out), so zlasti producenti TV-nanizank
uporabili, da gledalce povabijo na splet in spodbudijo njihove komentarje,
pohvale vsebini, jim ponudijo razširjene vsebine iz zakulisja, spodbudijo
prodajo izdelkov, denimo oblačil in modnih dodatkov, ki jih v serijah nosi-
jo glavni liki. Življenjska doba neke televizijske vsebine se je tako podaljša-
la »onstran sveta, predstavljenega v zgodbi«, saj je ta živela v treh paralelnih
svetovih, v obliki linearnega gledanja televizije, na spletu in v aplikacijah
na mobilnih napravah uporabnikov (Gillan 2011, 26). Tako je imel »učinek
nove interaktivnosti tudi učinke popačenja. V enaki meri, s katero je upra-
vičeval obstoj programa, si je tudi umišljal gledalce. Medtem ko so imela
občinstva občutek, da so več vložila v njim najljubše oddaje, se je medij lah-
ko bolj usmerjal natanko v tisto, s čimer so nas strašili stari neomarksistič-
ni intelektualci: hiperaktivno omrtvičeno potrošniško kulturo, ki ne po-
nuja umetniških dosežkov, ampak 'kulturno industrijo', ki ne osmišlja in
zavaja bolj kot razsvetljuje, celo ko so platforme za pošiljanje sporočil 'ak-
tivne' in imajo vpliv na pripovednost oddaj.« (Sella 2002)
Kot ugotavlja Jenkins (2006, 261), še vedno ne razpolagamo z modeli
»zrelega, docela razvitega znanja« o tem, kako naj bi se demokratizacija te-
levizije zgodila, zato se moramo zadovoljiti s tem, da nam popularna kul-
tura ponuja prototipe vsebin, ki jih lahko raziskujemo.
2. Težave tradicionalnih radiodifuznih medijev
O težavah tradicionalnih radiodifuznih medijev v odnosih z njihovi-
mi uporabniki se je v sodobnosti začelo razpravljati takrat, ko so spletna
omrežja uporabnikom začela zagotavljati več možnosti za dvosmerno ko-
municiranje. Ob pojavu prvih aplikacij za mobilne naprave, ki so omogoči-
le obogateno interaktivnost v realnem času, ki je presegala pisemsko logi-
ko elektronske pošte, so se odprle še dodatne možnosti za hipno sporočanje
586
