Page 209 - Lazar, Irena, Aleksander Panjek in Jonatan Vinkler. Ur. 2020. Mikro in makro. Pristopi in prispevki k humanističnim vedam ob dvajsetletnici UP Fakultete za humanistične študije, 2. knjiga. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 209
demokratizacija televizije
al digitalizacije »personalizirani mediji«, ki naj bi nas osvobodili »tiranije«
množičnih medijev in nam »dovolili uporabljati samo vsebino, ki nam
osebno nekaj pomeni«. Jenkins (2006, 255–56) spomni na stališče teoreti-
ka Georga Gilderja, da nas že »prirojen občutek, da smo lastniki računal-
nika, potiska v smeri večje decentralizacije in personalizacije«. Na računal-
niških tehnologijah zasnovana doba medijev naj bi omogočila več ponudbe
nišnih in specialističnih medijskih vsebin, več interaktivnih vsebin, »novo
dobo individualizma«, v kateri bi »izbira prvega medija« lahko bila še eden
od modelov demokratizacije televizije. Poskus nekdanjega podpredsedni-
ka ZDA Ala Gora iz leta 2005, da s kabelsko TV-mrežo Current (Current
TV) »spodbudi aktivno sodelovanje mladih v vlogi državljanskih novinar-
jev«, je bil korak naprej od starejšega poskusa spletne platforme Slashdot
(Slashdot.org), da uporabnike spodbudi ne le, da nanjo prispevajo svoje
zgodbe, temveč da jih tudi ovrednotijo in določijo njihov pomen za javnost.
V tem primeru ni šlo samo za zbiranje in nadzor vsebin, ki so jih ustvari-
li uporabniki, temveč tudi za poziv uporabnikom, da sami, in ne kdo drug
namesto njih, denimo kakšna večja profesionalna TV-mreža, odločajo o iz-
biri in razširjanju medijske vsebine med vsemi, ki so bile dostavljene. Gore
je želel mlade v starostnih skupinah od 18 do 34 let spodbuditi, da se »anga-
žirajo v demokratičnem dialogu, da povedo svoje zgodbe o tem, kaj se do-
gaja v njihovih življenjih, in da to počno v prevladujočem mediju njihove-
ga časa« (Jenkins 2006, 251). Glede na počasen razvoj medija, drugačnega
od korporativnih medijev, značilnih za ZDA, ki je samega sebe še leta po
prvem zagonu označeval kot »delo, ki še poteka«, Jenkins leta 2006, ko je
začel razpravo o demokratizaciji televizije, ni mogel vedeti, kako se bo ta
poskus končal. Lastnika sta leta 2013 kanal prodala katarski TV-mreži Al
Jazeera, zato nihče več ni iskal odgovora na vprašanje, ali je bil medij, ka-
terega lastniki so zaupali popularnosti radiodifuzne televizije, demokrati-
čen: »po vsebini (z usmeritvijo na tiste vrste informacij, ki jih demokratična
družba potrebuje za svoje funkcioniranje), po učinkih (z mobilizacijo mla-
dih, da celoviteje prispevajo k demokratičnim procesom), po vrednotah (z
vzdrževanjem racionalnega diskurza in močnejšim občutkom za družbeno
ureditev) ali po pristopu (s širjenjem dostopa do sredstev za produkcijo in
razširjanje medijskih vsebin)?« (Jenkins 2006, 252, poudaril Z. M.)
Še pred ugotovitvijo, da »konvergenca spodbuja participacijo in ko-
lektivno pamet« (Jenkins 2006, 256), se je med internetom in televizi-
jo vzpostavilo razmerje, vidno na spletnih straneh, ki so »fetišizirale TV-
programe«. Nekateri producenti so bili prepričani, da internet »dovoljuje
585
al digitalizacije »personalizirani mediji«, ki naj bi nas osvobodili »tiranije«
množičnih medijev in nam »dovolili uporabljati samo vsebino, ki nam
osebno nekaj pomeni«. Jenkins (2006, 255–56) spomni na stališče teoreti-
ka Georga Gilderja, da nas že »prirojen občutek, da smo lastniki računal-
nika, potiska v smeri večje decentralizacije in personalizacije«. Na računal-
niških tehnologijah zasnovana doba medijev naj bi omogočila več ponudbe
nišnih in specialističnih medijskih vsebin, več interaktivnih vsebin, »novo
dobo individualizma«, v kateri bi »izbira prvega medija« lahko bila še eden
od modelov demokratizacije televizije. Poskus nekdanjega podpredsedni-
ka ZDA Ala Gora iz leta 2005, da s kabelsko TV-mrežo Current (Current
TV) »spodbudi aktivno sodelovanje mladih v vlogi državljanskih novinar-
jev«, je bil korak naprej od starejšega poskusa spletne platforme Slashdot
(Slashdot.org), da uporabnike spodbudi ne le, da nanjo prispevajo svoje
zgodbe, temveč da jih tudi ovrednotijo in določijo njihov pomen za javnost.
V tem primeru ni šlo samo za zbiranje in nadzor vsebin, ki so jih ustvari-
li uporabniki, temveč tudi za poziv uporabnikom, da sami, in ne kdo drug
namesto njih, denimo kakšna večja profesionalna TV-mreža, odločajo o iz-
biri in razširjanju medijske vsebine med vsemi, ki so bile dostavljene. Gore
je želel mlade v starostnih skupinah od 18 do 34 let spodbuditi, da se »anga-
žirajo v demokratičnem dialogu, da povedo svoje zgodbe o tem, kaj se do-
gaja v njihovih življenjih, in da to počno v prevladujočem mediju njihove-
ga časa« (Jenkins 2006, 251). Glede na počasen razvoj medija, drugačnega
od korporativnih medijev, značilnih za ZDA, ki je samega sebe še leta po
prvem zagonu označeval kot »delo, ki še poteka«, Jenkins leta 2006, ko je
začel razpravo o demokratizaciji televizije, ni mogel vedeti, kako se bo ta
poskus končal. Lastnika sta leta 2013 kanal prodala katarski TV-mreži Al
Jazeera, zato nihče več ni iskal odgovora na vprašanje, ali je bil medij, ka-
terega lastniki so zaupali popularnosti radiodifuzne televizije, demokrati-
čen: »po vsebini (z usmeritvijo na tiste vrste informacij, ki jih demokratična
družba potrebuje za svoje funkcioniranje), po učinkih (z mobilizacijo mla-
dih, da celoviteje prispevajo k demokratičnim procesom), po vrednotah (z
vzdrževanjem racionalnega diskurza in močnejšim občutkom za družbeno
ureditev) ali po pristopu (s širjenjem dostopa do sredstev za produkcijo in
razširjanje medijskih vsebin)?« (Jenkins 2006, 252, poudaril Z. M.)
Še pred ugotovitvijo, da »konvergenca spodbuja participacijo in ko-
lektivno pamet« (Jenkins 2006, 256), se je med internetom in televizi-
jo vzpostavilo razmerje, vidno na spletnih straneh, ki so »fetišizirale TV-
programe«. Nekateri producenti so bili prepričani, da internet »dovoljuje
585
