Page 214 - Lazar, Irena, Aleksander Panjek in Jonatan Vinkler. Ur. 2020. Mikro in makro. Pristopi in prispevki k humanističnim vedam ob dvajsetletnici UP Fakultete za humanistične študije, 2. knjiga. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 214
Oddaja TV Slovenija Trikotnik (RTVSLO Trikotnik) je sledila predsta-
vi, da je televizija, kot najpopularnejši radiodifuzni medij, med najpo-
membnejšimi »raznašalci in prevajalci političnega diskurza«, ki morajo
odgovoriti na »naraščajočo javno participacijo ali dostop do radiodifuzi-
je – formatov televizijskih in radijskih programov, v katerih so državlja-
ni fizično prisotni v javni sferi, opogumljeni, da predstavijo svoje poglede
na politične zadeve, da o njih razpravljajo s poklicnimi strokovnjaki različ-
nih strok in da predstavnike politične elite iz oči v oči sprašujejo na način,
ki naj bi ga sicer izbrali ustvarjalci programov – in v obsegu, ki je značilen
za participacijo v demokratičnih procesih« (McNair in Hibberd 2003, 269).
Oblikovanje televizijskega programa, ki se ga dopolni z vsebinami, posre-
dovanimi prek elektronske pošte in interneta, je del »širšega procesa teh-
nološke konvergence, ki zdaj vpliva na radiodifuzne medije«, medtem ko
»imajo mediatizirane politične razprave potencial doseči milijone ljudi v
njihovih lastnih domovih« (McNair in Hibberd 2003, 270–72). Kljub obe-
tavnim možnostim pa so tovrstne oblike mediatizirane participacije ome-
jene z razumevanjem vlog tistih, ki v njih nastopajo, in so povezane s »so-
cialnim kapitalom«, ki ga nastopajoči prinašajo s seboj v takšne programe.
Oddaja je zadostila večslojni (multilayer) strukturi virov informacij in so-
delujočih v njej, razvrstila jih je na poklicne govorce (voditelja in obe sovo-
diteljici, ki sta, kar je značilno za kulturo patriarhata, podrejeni moškemu),
povabljene strokovnjake, zainteresirano »javnost«, ki se v oddajo vključu-
je prek interneta, in gledalce, ki oddajo sooblikujejo z vprašanji, ki jih prek
elektronske pošte naslavljajo v realnem času. V takšnih primerih se po-
govorne oddaje, kot se je izkazalo tudi v tem primeru, lahko izkažejo kot
»žanr s kontroverzno zgodovino«, ki »vključuje diskurze definiranja, inter-
pretacije in ocenjevanja« gledalcev, saj se ti do nastopajočih in izrečenega
ne opredeljujejo glede na lastno vedenje in poznavanje problematike, am-
pak glede na svoj 'okus'« (Mittel 2003, 36–37). Slednji pa ni statična kategori-
ja, ni družbeno »postavljen« in se vedno znova konstituira. Poleg tega dina-
mika oddaje, preklapljanje med več različnimi viri vprašanj in odgovorov,
več vmesnih govorcev, in njihova vnaprejšnja prepoznavnost v drugih vlo-
gah, po katerih jih občinstvo morda bolj pozna, ovirajo dejansko participa-
cijo državljanov, konkurenca popularnih vsebin v istem večernem terminu
na drugih kanalih pa jih celo odvrača od spremljanja takšne oddaje. Tako
kompleksna struktura programske vsebine od občinstva terja visoko spo-
sobnost »razumevanja semiotskih kod«, ki so mu ponujene, in ni mogoče
590
vi, da je televizija, kot najpopularnejši radiodifuzni medij, med najpo-
membnejšimi »raznašalci in prevajalci političnega diskurza«, ki morajo
odgovoriti na »naraščajočo javno participacijo ali dostop do radiodifuzi-
je – formatov televizijskih in radijskih programov, v katerih so državlja-
ni fizično prisotni v javni sferi, opogumljeni, da predstavijo svoje poglede
na politične zadeve, da o njih razpravljajo s poklicnimi strokovnjaki različ-
nih strok in da predstavnike politične elite iz oči v oči sprašujejo na način,
ki naj bi ga sicer izbrali ustvarjalci programov – in v obsegu, ki je značilen
za participacijo v demokratičnih procesih« (McNair in Hibberd 2003, 269).
Oblikovanje televizijskega programa, ki se ga dopolni z vsebinami, posre-
dovanimi prek elektronske pošte in interneta, je del »širšega procesa teh-
nološke konvergence, ki zdaj vpliva na radiodifuzne medije«, medtem ko
»imajo mediatizirane politične razprave potencial doseči milijone ljudi v
njihovih lastnih domovih« (McNair in Hibberd 2003, 270–72). Kljub obe-
tavnim možnostim pa so tovrstne oblike mediatizirane participacije ome-
jene z razumevanjem vlog tistih, ki v njih nastopajo, in so povezane s »so-
cialnim kapitalom«, ki ga nastopajoči prinašajo s seboj v takšne programe.
Oddaja je zadostila večslojni (multilayer) strukturi virov informacij in so-
delujočih v njej, razvrstila jih je na poklicne govorce (voditelja in obe sovo-
diteljici, ki sta, kar je značilno za kulturo patriarhata, podrejeni moškemu),
povabljene strokovnjake, zainteresirano »javnost«, ki se v oddajo vključu-
je prek interneta, in gledalce, ki oddajo sooblikujejo z vprašanji, ki jih prek
elektronske pošte naslavljajo v realnem času. V takšnih primerih se po-
govorne oddaje, kot se je izkazalo tudi v tem primeru, lahko izkažejo kot
»žanr s kontroverzno zgodovino«, ki »vključuje diskurze definiranja, inter-
pretacije in ocenjevanja« gledalcev, saj se ti do nastopajočih in izrečenega
ne opredeljujejo glede na lastno vedenje in poznavanje problematike, am-
pak glede na svoj 'okus'« (Mittel 2003, 36–37). Slednji pa ni statična kategori-
ja, ni družbeno »postavljen« in se vedno znova konstituira. Poleg tega dina-
mika oddaje, preklapljanje med več različnimi viri vprašanj in odgovorov,
več vmesnih govorcev, in njihova vnaprejšnja prepoznavnost v drugih vlo-
gah, po katerih jih občinstvo morda bolj pozna, ovirajo dejansko participa-
cijo državljanov, konkurenca popularnih vsebin v istem večernem terminu
na drugih kanalih pa jih celo odvrača od spremljanja takšne oddaje. Tako
kompleksna struktura programske vsebine od občinstva terja visoko spo-
sobnost »razumevanja semiotskih kod«, ki so mu ponujene, in ni mogoče
590
