Page 215 - Lazar, Irena, Aleksander Panjek in Jonatan Vinkler. Ur. 2020. Mikro in makro. Pristopi in prispevki k humanističnim vedam ob dvajsetletnici UP Fakultete za humanistične študije, 2. knjiga. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 215
demokratizacija televizije
predvideti, ali gledalci ponujenega morda ne bodo identificirali kot »sme-
ti« (Mittel 2003, 39).
3. Strukturna pristranskost radiodifuznih medijev
in legitimiranje televizije
Tradicionalni radiodifuzni mediji se pred izzivi konvergence pogosto zate-
kajo k sklicevanju na verodostojnost programskih vsebin in storitev, ki jih
ponujajo uporabnikom. Ob tem se praviloma ne vprašajo, ali je z analitični-
mi orodji, ki so bila razvita pred pol stoletja in so bila uporabna v dobi ana-
logne radiodifuzije, ter z unitarnim, monolitnim naborom vrednot korpo-
rativnih medijev kot takrat edinih virov informacij (Maras 2013, 190) še
možno in dopustno zagovarjati njihov sedanji status. Verodostojnost je
podrobna, kratkotrajna, spoznavna razsežnost novic, o njej pa se pravilo-
ma presoja v kontekstu dveh drugih spremenljivk programskih vsebin v
radiodifuznih medijih: nepristranskosti in objektivnosti (Gunter 1997, 14).
Nepristranskost je najvišja posamična vrednota novinarja kot posamezni-
ka (Schudson 2011, 40), objektivnost pa je rezultanta štirih dejavnikov, ki
vplivajo na delovanje medijev: profesionalizacije poklicev, tehnološkega
razvoja, komercializacije medijev in političnih vplivov na njihovo delova-
nje (Maras 2013, 23). S pojmom objektivnosti je tesno povezano razumeva-
nje pogojev, v katerih se poročanje nekega medija lahko razume kot pri-
stransko. Bistven pri tem je proces izbire tem, dogodkov in informacij, o
katerih medij seznanja svoje občinstvo, in ta je lahko specifično odvisna
»od vrednot novinarjev in njihovih urednikov«, v tem primeru govorimo o
subjektivni pristranskosti, ko pa je pristranskost prisotna v kontekstu »izbi-
re, kako bomo predstavili novice, na kar vpliva bistvena narava televizije in
organizacije dela pri ustvarjanju televizijskih novic, ter želja ljudi v dejav-
nosti, da svoje delo opravljajo v skladu s profesionalnimi standardi lastnega
medija«, takrat govorimo o sistemski pristranskosti medija in ne posame-
znika (Gunter 1997, 17–18).
Za radiodifuzno televizijo je značilno, da pristranskost poroča-
nja poskuša preprečiti z uravnoteženostjo predstavitve različnih mnenj:
»Dobronamerno novinarstvo si rutinsko prizadeva doseči 'uravnoteženost'
z nasprotovanjem binarnim nasprotjem: vlada in opozicija, skupine za in
proti lovu, oni, ki pojav dojemajo v eni smeri, in oni, ki ga dojemajo v njego-
vi zrcalni podobi.« Uravnoteženost ne obstaja v dveh razsežnostih in »pre-
več poenostavljeno je različne poglede in mnenja, konceptualizacije jav-
nih politik in stališča o njih združiti le okoli osi, ki ima razpon od skrajno
591
predvideti, ali gledalci ponujenega morda ne bodo identificirali kot »sme-
ti« (Mittel 2003, 39).
3. Strukturna pristranskost radiodifuznih medijev
in legitimiranje televizije
Tradicionalni radiodifuzni mediji se pred izzivi konvergence pogosto zate-
kajo k sklicevanju na verodostojnost programskih vsebin in storitev, ki jih
ponujajo uporabnikom. Ob tem se praviloma ne vprašajo, ali je z analitični-
mi orodji, ki so bila razvita pred pol stoletja in so bila uporabna v dobi ana-
logne radiodifuzije, ter z unitarnim, monolitnim naborom vrednot korpo-
rativnih medijev kot takrat edinih virov informacij (Maras 2013, 190) še
možno in dopustno zagovarjati njihov sedanji status. Verodostojnost je
podrobna, kratkotrajna, spoznavna razsežnost novic, o njej pa se pravilo-
ma presoja v kontekstu dveh drugih spremenljivk programskih vsebin v
radiodifuznih medijih: nepristranskosti in objektivnosti (Gunter 1997, 14).
Nepristranskost je najvišja posamična vrednota novinarja kot posamezni-
ka (Schudson 2011, 40), objektivnost pa je rezultanta štirih dejavnikov, ki
vplivajo na delovanje medijev: profesionalizacije poklicev, tehnološkega
razvoja, komercializacije medijev in političnih vplivov na njihovo delova-
nje (Maras 2013, 23). S pojmom objektivnosti je tesno povezano razumeva-
nje pogojev, v katerih se poročanje nekega medija lahko razume kot pri-
stransko. Bistven pri tem je proces izbire tem, dogodkov in informacij, o
katerih medij seznanja svoje občinstvo, in ta je lahko specifično odvisna
»od vrednot novinarjev in njihovih urednikov«, v tem primeru govorimo o
subjektivni pristranskosti, ko pa je pristranskost prisotna v kontekstu »izbi-
re, kako bomo predstavili novice, na kar vpliva bistvena narava televizije in
organizacije dela pri ustvarjanju televizijskih novic, ter želja ljudi v dejav-
nosti, da svoje delo opravljajo v skladu s profesionalnimi standardi lastnega
medija«, takrat govorimo o sistemski pristranskosti medija in ne posame-
znika (Gunter 1997, 17–18).
Za radiodifuzno televizijo je značilno, da pristranskost poroča-
nja poskuša preprečiti z uravnoteženostjo predstavitve različnih mnenj:
»Dobronamerno novinarstvo si rutinsko prizadeva doseči 'uravnoteženost'
z nasprotovanjem binarnim nasprotjem: vlada in opozicija, skupine za in
proti lovu, oni, ki pojav dojemajo v eni smeri, in oni, ki ga dojemajo v njego-
vi zrcalni podobi.« Uravnoteženost ne obstaja v dveh razsežnostih in »pre-
več poenostavljeno je različne poglede in mnenja, konceptualizacije jav-
nih politik in stališča o njih združiti le okoli osi, ki ima razpon od skrajno
591
