Page 243 - Lazar, Irena, Aleksander Panjek in Jonatan Vinkler. Ur. 2020. Mikro in makro. Pristopi in prispevki k humanističnim vedam ob dvajsetletnici UP Fakultete za humanistične študije, 2. knjiga. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 243
mreženje kot magična beseda sodobnosti
Kljub moderatorski vlogi platform so posamezniki še vedno soočeni s
(pre)obiljem drugih informacij. Vzporedno z upravljanjem svojega profila
skušajo spremljati interakcije drugih. Pogosto zato skrajšujejo obseg, zlas-
ti pa kompleksnost interakcij. Neredko skušajo zgolj posredovati vtis spre-
mljanja in zainteresiranosti, tovrstna strategija pa je značilna tudi za »teks-
tanje« – pošiljanje SMS-sporočil.
Zaradi preobilja interakcij si uporabniki želijo vedno hitrejših in kraj-
ših odgovorov, to pa lahko dosežejo tako, da začnejo pošiljati vedno prep-
rostejša vprašanja; poenostavljajo komuniciranje, tudi o najpomembnejših
človeških zadevah. Poenostavljena komunikacija pomeni tudi poenostav-
ljanje razumevanja medčloveških odnosov; tovrstne »bližnjice« pa rezul-
tirajo v zmanjšani možnosti za refleksijo in samorefleksijo (kako jaz vi-
dim drugo osebo in obratno). V dobi informacijske nasičenosti se kreira
vtis, da imajo posamezniki vse manj motivacij in pogojev za samorefle-
ksijo, ki zahteva čas, potrpljenje, zlasti pa določen pogum. Enako velja za
medsebojne odnose, ki se lahko spričo preobsežnih interakcij reducirajo na
svojevrstne povezave. Problem lahko predstavimo z ugotovitvijo S. Turkle
(2012): »It’s hard to do anything with 3,000 Facebook friends except con-
nect.« Nenehna povezanost lahko oslabi okoliščine, v katerih si posamezni-
ki lahko privoščijo kreativno samorefleksijo, se pogovorijo s sabo pa tudi z
drugimi. S pomočjo mobilnega telefona lahko ohranjamo stanje nenehne
omreženosti in dosegljivosti in tu je nastal zanimiv obrat: niso komunika-
cijska sredstva stalno na voljo posamezniku, ampak nasprotno: posame-
znik je postal prosto dostopen in nenehno dosegljiv, seveda po lastni vo-
lji. Želja biti stalno dosegljiv seveda ni »naravna«, ampak je bila ob uvajanju
tehnologij družbeno konstruirana, pri implementaciji tehnologij je namreč
nujno, da te tehnologije postanejo institucionalno in personalno »zažele-
ne«. Če pobrskamo po spominu, se zlahka spomnimo nekoliko zapraše-
nih podob zdravnikov ali managerjev ki so bili zaradi narave svojega dela
opremljeni z odzivniki za hitro reagiranje. Takrat smo te naprave (in do-
segljivost) razumeli kot kazen, danes to »isto stanje stvari« razumemo kot
prednost. Zaradi nenehne dosegljivosti se posamezniki prikrajšajo za mož-
nost biti sam, možnost biti v samosti in s svojimi mislimi. Ker posamezniki
ne zmorejo več bivati v samosti (samoti), se nenehno povezujejo z drugimi,
vendar pa s temi ljudmi (znanci, prijatelji s Facebooka itd.) pogosto niso za-
res povezani. Bolj obstaja vtis, da te ljudi uporabljajo kot začasne partner-
je, ki naj podpirajo njihovo potrebo po družbi. S. Turkle ugotavlja, da po-
samezniki mislijo, da bo nenehna povezanost z drugimi ustvarila občutek
619
Kljub moderatorski vlogi platform so posamezniki še vedno soočeni s
(pre)obiljem drugih informacij. Vzporedno z upravljanjem svojega profila
skušajo spremljati interakcije drugih. Pogosto zato skrajšujejo obseg, zlas-
ti pa kompleksnost interakcij. Neredko skušajo zgolj posredovati vtis spre-
mljanja in zainteresiranosti, tovrstna strategija pa je značilna tudi za »teks-
tanje« – pošiljanje SMS-sporočil.
Zaradi preobilja interakcij si uporabniki želijo vedno hitrejših in kraj-
ših odgovorov, to pa lahko dosežejo tako, da začnejo pošiljati vedno prep-
rostejša vprašanja; poenostavljajo komuniciranje, tudi o najpomembnejših
človeških zadevah. Poenostavljena komunikacija pomeni tudi poenostav-
ljanje razumevanja medčloveških odnosov; tovrstne »bližnjice« pa rezul-
tirajo v zmanjšani možnosti za refleksijo in samorefleksijo (kako jaz vi-
dim drugo osebo in obratno). V dobi informacijske nasičenosti se kreira
vtis, da imajo posamezniki vse manj motivacij in pogojev za samorefle-
ksijo, ki zahteva čas, potrpljenje, zlasti pa določen pogum. Enako velja za
medsebojne odnose, ki se lahko spričo preobsežnih interakcij reducirajo na
svojevrstne povezave. Problem lahko predstavimo z ugotovitvijo S. Turkle
(2012): »It’s hard to do anything with 3,000 Facebook friends except con-
nect.« Nenehna povezanost lahko oslabi okoliščine, v katerih si posamezni-
ki lahko privoščijo kreativno samorefleksijo, se pogovorijo s sabo pa tudi z
drugimi. S pomočjo mobilnega telefona lahko ohranjamo stanje nenehne
omreženosti in dosegljivosti in tu je nastal zanimiv obrat: niso komunika-
cijska sredstva stalno na voljo posamezniku, ampak nasprotno: posame-
znik je postal prosto dostopen in nenehno dosegljiv, seveda po lastni vo-
lji. Želja biti stalno dosegljiv seveda ni »naravna«, ampak je bila ob uvajanju
tehnologij družbeno konstruirana, pri implementaciji tehnologij je namreč
nujno, da te tehnologije postanejo institucionalno in personalno »zažele-
ne«. Če pobrskamo po spominu, se zlahka spomnimo nekoliko zapraše-
nih podob zdravnikov ali managerjev ki so bili zaradi narave svojega dela
opremljeni z odzivniki za hitro reagiranje. Takrat smo te naprave (in do-
segljivost) razumeli kot kazen, danes to »isto stanje stvari« razumemo kot
prednost. Zaradi nenehne dosegljivosti se posamezniki prikrajšajo za mož-
nost biti sam, možnost biti v samosti in s svojimi mislimi. Ker posamezniki
ne zmorejo več bivati v samosti (samoti), se nenehno povezujejo z drugimi,
vendar pa s temi ljudmi (znanci, prijatelji s Facebooka itd.) pogosto niso za-
res povezani. Bolj obstaja vtis, da te ljudi uporabljajo kot začasne partner-
je, ki naj podpirajo njihovo potrebo po družbi. S. Turkle ugotavlja, da po-
samezniki mislijo, da bo nenehna povezanost z drugimi ustvarila občutek
619
