Page 240 - Lazar, Irena, Aleksander Panjek in Jonatan Vinkler. Ur. 2020. Mikro in makro. Pristopi in prispevki k humanističnim vedam ob dvajsetletnici UP Fakultete za humanistične študije, 2. knjiga. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 240
, posledično pa so ti profili še kako resna početja: v središču je oddajanje
in prezentiranje posameznika in njegovega omrežja. Še vedno sicer obstaja-
jo spletne strani, namenjene skupnostim, ki se organizirajo na podlagi sku-
pnega interesa (vsebine), prevladujoča raba pa je zlasti mreženje. Drugače
rečeno: družbeni mediji praviloma niso strukturirani po topikah (vsebi-
nah), temveč kot osebna omrežja, s posameznikom v središču svoje skup-
nosti (egocentric communities; Boyd in Ellison 2007, 219).
Z družbenimi mediji smo se v veliki meri poslovili od identitetnega
eksperimentiranja, značilnega za devetdeseta leta prejšnjega stoletja, torej
od klepetalnic (chat room) in forumov. Anonimno in pretežno na bese-
dilu zasnovano spletno komuniciranje je veljalo za neresno, prostočasno,
igrivo početje. Podrobnejši in pretanjen pogled na anonimno komunicira-
nje je vseeno nemalokrat pokazal, da v resnici to ni bila zgolj igra: v okolju
anonimne in posledično »varne« komunikacije, ki je omogočala menjava-
nje oziroma transformacijo identitet, so se posamezniki lahko lažje oved-
li, da so identitete v resnici zgolj konstrukcije, ki jih lahko redefiniramo in
prenesemo tudi v vsakdanje življenje. Z družbenimi mediji smo vrnili »na
sceno« tudi naša telesa, saj imetniki profilov objavljajo počitniške fotogra-
fije, rojstnodnevne torte itd. Objave na FB ali Instagramovem profilu so za-
radi že omenjenih poenotenih oziroma integriranih vlog precej resnejše,
praviloma so usklajene z našo siceršnjo vzpostavljeno podobo, kot jo ka-
žemo v vsakdanjem življenju, so tudi usklajene z našimi predhodnimi ob-
javami na profilu. Distinkcije med podobami off-line in on-line (kot da) ni
(več). Življenje »na mreži« ni več zgolj dodatna verzija posameznika, ampak
je mrežna verzija postala za marsikoga povsem relevantna oziroma edino
možna.
Facebookov profil nemalokrat tudi določa posameznikovo verbalno
ali neverbalno delovanje (nabor vsakdanjih aktivnosti), saj nekateri posa-
mezniki izvajajo zlasti tak tip dejanj, ki naj potrjuje veljavnost njihovega
profila. Goffmanovsko rečeno so posamezniki stalno »na odru«. Nekateri
uporabniki namreč nenehno nadzorujejo informacije, ki jih posredujejo
svojemu omrežju posameznikov, s svojimi objavami na profilu vzdržujejo
in potrjujejo identiteto. Zato se lahko vprašamo, ali je na profilih družbe-
nih medijev sploh kaj prostora za eksperimentiranje, za preigravanje dru-
gih vidikov identitet, za katere uporabniki menijo, da bi jih želeli predsta-
viti svojemu omrežju? Ker rabe niso predpisane, obstaja tudi prostor za
eksperimentiranje, a gre za redke primere. Večinoma uporabniki sledijo
stabiliziranim rabam.
616
in prezentiranje posameznika in njegovega omrežja. Še vedno sicer obstaja-
jo spletne strani, namenjene skupnostim, ki se organizirajo na podlagi sku-
pnega interesa (vsebine), prevladujoča raba pa je zlasti mreženje. Drugače
rečeno: družbeni mediji praviloma niso strukturirani po topikah (vsebi-
nah), temveč kot osebna omrežja, s posameznikom v središču svoje skup-
nosti (egocentric communities; Boyd in Ellison 2007, 219).
Z družbenimi mediji smo se v veliki meri poslovili od identitetnega
eksperimentiranja, značilnega za devetdeseta leta prejšnjega stoletja, torej
od klepetalnic (chat room) in forumov. Anonimno in pretežno na bese-
dilu zasnovano spletno komuniciranje je veljalo za neresno, prostočasno,
igrivo početje. Podrobnejši in pretanjen pogled na anonimno komunicira-
nje je vseeno nemalokrat pokazal, da v resnici to ni bila zgolj igra: v okolju
anonimne in posledično »varne« komunikacije, ki je omogočala menjava-
nje oziroma transformacijo identitet, so se posamezniki lahko lažje oved-
li, da so identitete v resnici zgolj konstrukcije, ki jih lahko redefiniramo in
prenesemo tudi v vsakdanje življenje. Z družbenimi mediji smo vrnili »na
sceno« tudi naša telesa, saj imetniki profilov objavljajo počitniške fotogra-
fije, rojstnodnevne torte itd. Objave na FB ali Instagramovem profilu so za-
radi že omenjenih poenotenih oziroma integriranih vlog precej resnejše,
praviloma so usklajene z našo siceršnjo vzpostavljeno podobo, kot jo ka-
žemo v vsakdanjem življenju, so tudi usklajene z našimi predhodnimi ob-
javami na profilu. Distinkcije med podobami off-line in on-line (kot da) ni
(več). Življenje »na mreži« ni več zgolj dodatna verzija posameznika, ampak
je mrežna verzija postala za marsikoga povsem relevantna oziroma edino
možna.
Facebookov profil nemalokrat tudi določa posameznikovo verbalno
ali neverbalno delovanje (nabor vsakdanjih aktivnosti), saj nekateri posa-
mezniki izvajajo zlasti tak tip dejanj, ki naj potrjuje veljavnost njihovega
profila. Goffmanovsko rečeno so posamezniki stalno »na odru«. Nekateri
uporabniki namreč nenehno nadzorujejo informacije, ki jih posredujejo
svojemu omrežju posameznikov, s svojimi objavami na profilu vzdržujejo
in potrjujejo identiteto. Zato se lahko vprašamo, ali je na profilih družbe-
nih medijev sploh kaj prostora za eksperimentiranje, za preigravanje dru-
gih vidikov identitet, za katere uporabniki menijo, da bi jih želeli predsta-
viti svojemu omrežju? Ker rabe niso predpisane, obstaja tudi prostor za
eksperimentiranje, a gre za redke primere. Večinoma uporabniki sledijo
stabiliziranim rabam.
616
