Page 242 - Lazar, Irena, Aleksander Panjek in Jonatan Vinkler. Ur. 2020. Mikro in makro. Pristopi in prispevki k humanističnim vedam ob dvajsetletnici UP Fakultete za humanistične študije, 2. knjiga. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 242
srečujemo in kjer smo pomembni mi, torej navadni posamezniki – naši
profili, naše aktivnosti, naše prioritete.
Z vse bolj personaliziranimi tehnologijami in uporabniku prijaznimi
aplikacijami se je povečala tudi moč posameznika, kaj in kako bo konzu-
miral, skratka kakšne vsebine mu ustrezajo. Tehnologija nadzora torej po-
laga moč izbiranja v roke uporabniku, zlasti pa platformam, ki spričo al-
goritemske logike nagrajujejo najpopularnejše vsebine. Stranski produkt
algoritemske personalizacije vsebin (ki so vse bolj »po meri posameznika«)
je tudi polarizacija in krepitev (skrajnih) stališč (Gillespie 2018, 203–6). Na
platforme bi zato morali (po)gledati realneje in se vprašati, kaj je njihova
ključna dobrina/storitev, ki nam jo omogočajo. Dostavljajo nam informa-
cije, prečiščene oziroma moderirane informacije, izvajajo svojevrstno ure-
dniško politiko, določajo primerne in relevantne informacije. Moderiranje
je bistvo platform, v tem se tudi ločijo od navadnih spletnih strani: platfor-
me moderirajo (odstranjevanje, filtriranje, izključevanje vsebin), platforme
priporočajo (novice, trende), s tem pa nas oskrbujejo s »pravimi« informa-
cijami in z družbenimi interakcijami. Platforme vzpostavljajo realnost, na
katero se same opirajo. Razširjajo določene oblike diskurza, ob tem pa sko-
zi moderiranje odstranjujejo druge tipe informacij, vse to pa izvajajo pod
splošno frazo, da so nepristranski in nevtralni vodniki odprte participaci-
je in reproducirajo mit o lastni nevtralnosti. Platforme dejansko konstitui-
rajo novo konfiguracijo informacij (Gillespie 2018, 207–8). Ne moremo jim
sicer pripisati odgovornosti za početje posameznikov (objavljanje porno-
grafije, posredovanje dezinformacij, sovražno komuniciranje), lahko pa se
zato pričnemo zavedati načinov, prek katerih omogočajo in krepijo te pro-
cese. Te ugotovitve ne pomenijo, da je tehnologija slaba: sanje o odprtem
internetu še vedno obstajajo in te ideje tudi niso bile prazne obljube. A vsa-
ka ideja optimalnega sistema predpostavlja svojo hrbtno stran: če gradimo
sistem, ki si prizadeva omogočiti določen tip družbene aktivnosti, hkra-
ti s tem omogočimo tudi njeno nasprotje – torej aktivnost, ki posvoji po-
dobno obliko, toda z namenom doseganja nasprotnih ciljev. Pri načrtova-
nju platform kot prostora javnega diskurza smo po prepričanju Gillespieja
naredili faustovski pakt; skratka, nič ni zastonj. Če smo sanjali o prostih
in brezplačnih informacijah, smo nenadoma ugotovili, da smo v paketu
prejeli tudi brezplačno oglaševanje, prosti participaciji se je kot nasprotje
pridružilo spletno nadlegovanje, deljenju vsebine se je pridružilo piratstvo,
brezplačne vsebine pa so dobile ustrezen odmev v brezplačni delovni sili
(Gillespie 2018, 204–6).
618
profili, naše aktivnosti, naše prioritete.
Z vse bolj personaliziranimi tehnologijami in uporabniku prijaznimi
aplikacijami se je povečala tudi moč posameznika, kaj in kako bo konzu-
miral, skratka kakšne vsebine mu ustrezajo. Tehnologija nadzora torej po-
laga moč izbiranja v roke uporabniku, zlasti pa platformam, ki spričo al-
goritemske logike nagrajujejo najpopularnejše vsebine. Stranski produkt
algoritemske personalizacije vsebin (ki so vse bolj »po meri posameznika«)
je tudi polarizacija in krepitev (skrajnih) stališč (Gillespie 2018, 203–6). Na
platforme bi zato morali (po)gledati realneje in se vprašati, kaj je njihova
ključna dobrina/storitev, ki nam jo omogočajo. Dostavljajo nam informa-
cije, prečiščene oziroma moderirane informacije, izvajajo svojevrstno ure-
dniško politiko, določajo primerne in relevantne informacije. Moderiranje
je bistvo platform, v tem se tudi ločijo od navadnih spletnih strani: platfor-
me moderirajo (odstranjevanje, filtriranje, izključevanje vsebin), platforme
priporočajo (novice, trende), s tem pa nas oskrbujejo s »pravimi« informa-
cijami in z družbenimi interakcijami. Platforme vzpostavljajo realnost, na
katero se same opirajo. Razširjajo določene oblike diskurza, ob tem pa sko-
zi moderiranje odstranjujejo druge tipe informacij, vse to pa izvajajo pod
splošno frazo, da so nepristranski in nevtralni vodniki odprte participaci-
je in reproducirajo mit o lastni nevtralnosti. Platforme dejansko konstitui-
rajo novo konfiguracijo informacij (Gillespie 2018, 207–8). Ne moremo jim
sicer pripisati odgovornosti za početje posameznikov (objavljanje porno-
grafije, posredovanje dezinformacij, sovražno komuniciranje), lahko pa se
zato pričnemo zavedati načinov, prek katerih omogočajo in krepijo te pro-
cese. Te ugotovitve ne pomenijo, da je tehnologija slaba: sanje o odprtem
internetu še vedno obstajajo in te ideje tudi niso bile prazne obljube. A vsa-
ka ideja optimalnega sistema predpostavlja svojo hrbtno stran: če gradimo
sistem, ki si prizadeva omogočiti določen tip družbene aktivnosti, hkra-
ti s tem omogočimo tudi njeno nasprotje – torej aktivnost, ki posvoji po-
dobno obliko, toda z namenom doseganja nasprotnih ciljev. Pri načrtova-
nju platform kot prostora javnega diskurza smo po prepričanju Gillespieja
naredili faustovski pakt; skratka, nič ni zastonj. Če smo sanjali o prostih
in brezplačnih informacijah, smo nenadoma ugotovili, da smo v paketu
prejeli tudi brezplačno oglaševanje, prosti participaciji se je kot nasprotje
pridružilo spletno nadlegovanje, deljenju vsebine se je pridružilo piratstvo,
brezplačne vsebine pa so dobile ustrezen odmev v brezplačni delovni sili
(Gillespie 2018, 204–6).
618
