Page 241 - Lazar, Irena, Aleksander Panjek in Jonatan Vinkler. Ur. 2020. Mikro in makro. Pristopi in prispevki k humanističnim vedam ob dvajsetletnici UP Fakultete za humanistične študije, 2. knjiga. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 241
mreženje kot magična beseda sodobnosti
Prostor svobodnega preigravanja se je skrčil, ker uporabniki svoje pro-
file razumejo kot lastno blagovno znamko, razumejo jih kot pomembne
in povedne profile za javno komuniciranje, kot profile, s katerim nasto-
pajo tudi v komuniciranju z institucijami, s potencialnimi delodajalci
(Praprotnik 2018, 49–50).
Profili uporabnikov so kot referenčne točke zaradi izrazito javnega
značaja vse bolj razumljeni kot marketinško koncipirani profili, to pa upo-
rabnike navaja h konstrukciji čim všečnejše podobe. Uporabniki profilov
lahko namreč prejemajo in zbirajo všečke ter sledilce, vse navedeno na do-
ločeni ravni domnevno krepi vpliv in komunikacijsko moč posameznikov,
slednje pa lahko pomembno vpliva na konstrukcijo in tip informacij, ki jih
uporabniki pošiljajo svojemu omrežju.
6. Omreženi ali zamreženi: ko več vsega postane pravzaprav
manj
Upravljanje z profili zahteva kar nekaj časa; ker pa posamezniki v veliki
meri uporabljajo pametne telefone z možnostjo nenehne dostopnosti, je to-
vrstna spletna povezanost in nenehna dosegljivost tako rekoč »naravno sta-
nje«. Ob tem so platforme družbenih medijev privzele status okolij, kjer po-
samezniki lahko preverjajo, »kaj se dogaja« oziroma »kaj je novo«. Couldry
trdi, da je v dobi tradicionalnih medijev veljalo prepričanje oziroma mit
mediiziranega središča (the myth of the mediated centre), da namreč obsta-
ja središče družbenega življenja in da nam medijske institucije s svojimi
produkti (televizijski in radijski program, časopisi) posredujejo to središ-
če oziroma omogočajo vpogled vanj; da nam torej posredujejo tehtne vse-
bine, kaj se dogaja in kaj je relevantno v določeni družbi. Medijske vsebine
tradicionalnih institucij so bile prvenstveno osredotočene na nacionalno
ali regionalno predvajanje, s čimer so si tudi konstruirale »razlog«, zakaj so
pomembne. Konstruirale so skupnost, ta je bila točka prepoznavanja med
posamezniki. V sodobnem času platform pa se je po Couldryjevem mne-
nju vzpostavil nov mit, ki ga imenuje »mit o vseh nas« (the myth of 'us'), ter
podoba o družbenih medijih kot naravnem prostoru družbenosti. Na plat-
formah družbenih medijev smo namreč posamezniki ključni akterji, zgod-
be zadevajo »nas«. Ta mit je še posebno zapeljiv zaradi vtisa, da so na teh
platformah tradicionalne medijske institucije povsem izključene (Couldry
2014, 3–5). Zgodbe določajo navadni posamezniki, zgodbe so o navadnih
posameznikih. Učinek tega mita je krepitev prepričanja, skozi katerega
platforme tudi utemeljujejo svojo relevantnost: platforme so prostori, kjer
617
Prostor svobodnega preigravanja se je skrčil, ker uporabniki svoje pro-
file razumejo kot lastno blagovno znamko, razumejo jih kot pomembne
in povedne profile za javno komuniciranje, kot profile, s katerim nasto-
pajo tudi v komuniciranju z institucijami, s potencialnimi delodajalci
(Praprotnik 2018, 49–50).
Profili uporabnikov so kot referenčne točke zaradi izrazito javnega
značaja vse bolj razumljeni kot marketinško koncipirani profili, to pa upo-
rabnike navaja h konstrukciji čim všečnejše podobe. Uporabniki profilov
lahko namreč prejemajo in zbirajo všečke ter sledilce, vse navedeno na do-
ločeni ravni domnevno krepi vpliv in komunikacijsko moč posameznikov,
slednje pa lahko pomembno vpliva na konstrukcijo in tip informacij, ki jih
uporabniki pošiljajo svojemu omrežju.
6. Omreženi ali zamreženi: ko več vsega postane pravzaprav
manj
Upravljanje z profili zahteva kar nekaj časa; ker pa posamezniki v veliki
meri uporabljajo pametne telefone z možnostjo nenehne dostopnosti, je to-
vrstna spletna povezanost in nenehna dosegljivost tako rekoč »naravno sta-
nje«. Ob tem so platforme družbenih medijev privzele status okolij, kjer po-
samezniki lahko preverjajo, »kaj se dogaja« oziroma »kaj je novo«. Couldry
trdi, da je v dobi tradicionalnih medijev veljalo prepričanje oziroma mit
mediiziranega središča (the myth of the mediated centre), da namreč obsta-
ja središče družbenega življenja in da nam medijske institucije s svojimi
produkti (televizijski in radijski program, časopisi) posredujejo to središ-
če oziroma omogočajo vpogled vanj; da nam torej posredujejo tehtne vse-
bine, kaj se dogaja in kaj je relevantno v določeni družbi. Medijske vsebine
tradicionalnih institucij so bile prvenstveno osredotočene na nacionalno
ali regionalno predvajanje, s čimer so si tudi konstruirale »razlog«, zakaj so
pomembne. Konstruirale so skupnost, ta je bila točka prepoznavanja med
posamezniki. V sodobnem času platform pa se je po Couldryjevem mne-
nju vzpostavil nov mit, ki ga imenuje »mit o vseh nas« (the myth of 'us'), ter
podoba o družbenih medijih kot naravnem prostoru družbenosti. Na plat-
formah družbenih medijev smo namreč posamezniki ključni akterji, zgod-
be zadevajo »nas«. Ta mit je še posebno zapeljiv zaradi vtisa, da so na teh
platformah tradicionalne medijske institucije povsem izključene (Couldry
2014, 3–5). Zgodbe določajo navadni posamezniki, zgodbe so o navadnih
posameznikih. Učinek tega mita je krepitev prepričanja, skozi katerega
platforme tudi utemeljujejo svojo relevantnost: platforme so prostori, kjer
617
