Page 238 - Lazar, Irena, Aleksander Panjek in Jonatan Vinkler. Ur. 2020. Mikro in makro. Pristopi in prispevki k humanističnim vedam ob dvajsetletnici UP Fakultete za humanistične študije, 2. knjiga. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 238
dovanje, deljenje (uporabniško generiranih) vsebin, ob tem pa posame-
znikom omogočajo kreiranje osebnih profilov (Facebook, Instagram …).
Mrežna logika družbenih medijev omogoča povezovanje osebnih profilov
uporabnikov, kar vzpostavlja družbena omrežja. Ključna posebnost je torej
mreženje posameznikov, v središču mreže pa je posameznik, ki vzpostav-
lja povezave.
Mreženje oziroma procesi medsebojnega (interesnega) povezovanja so
bili seveda navzoči tudi v preteklosti, z razvojem družbenih medijev pa so
postali še ključnejši oziroma so se tudi prek ekonomskih motivacij vzposta-
vili kot še posebej odločilni. Družbeni mediji so postali pomemben vir in
okvir za vzpostavljanje povezav, za raziskovanje novih življenjskih stilov,
iskanje informacij. Po mnenju Castellsa gre za rezultat interakcije med so-
dobno tehnološko paradigmo (platforme in aplikacije) in ključnimi socio-
-kulturnimi spremembami, zlasti krepitev na posameznika osredotočene
družbe (me-centered society; Castells 2014, 136–37).
Raziskovalki D. M. Boyd in N. B. Ellison že leta 2007 ugotavljata, da
družbeni mediji uporabnikom omogočajo individualno artikulacijo, ob
tem pa njihova družbena omrežja postanejo vidna. Rezultat so lahko pove-
zave med posamezniki, ki sicer morda ne bi bile vzpostavljene. Pogosto gre
za interakcije med t. i. »latentnimi povezavami«, ki imajo določeno pred-
hodno, »off-line povezavo«. Na številnih platformah družbenih medijev
posamezniki niti ne iščejo novih poznanstev; namesto tega v veliki meri
komunicirajo z ljudmi, ki so že del njihovega razširjenega obstoječega soci-
alnega omrežja (Boyd in Ellison 2007, 211).
Mreženje s pomočjo uporabe spletnih tehnologij je novost, a resnici
na ljubo moramo opozoriti, da so bili družbeni mediji predstavljeni/pro-
pagirani kot »novost« in kot nekaj »radikalno novega« zaradi marketin-
ško pogojenih motivacij. S pojmoma družbeni mediji in splet 2.0 so pričeli
označevati tehnologije, ki so dejansko obstajale že konec prejšnjega tisočle-
tja. Družbeni mediji leta 2005 (ki velja za letnico »rojstva« družbenih me-
dijev) tehnološko gledano nikakor niso bili novi. Prav slednje pa potrjuje,
da so bili ti pojmi in aplikacije leta 2005 v resnici (zgolj) družbena novost.
Novost je bila tudi terminološko označena – splet 2.0. Termin je iznašel
Tim O'Reilly, zanj pa naj bi bili značilni radikalna decentralizacija, parti-
cipacija, remiksiranje podatkov, bogata uporabniška izkušnja, kolektivna
inteligenca. O spletu 2.0 so govorili kot o »novi platformi«, ki uvaja »nove
aplikacije«, tovrstna prizadevanje po konstrukciji novosti pa moramo ra-
zumeti v skladu z zgodovinskim trenutkom. Po končani krizi internetne
614
znikom omogočajo kreiranje osebnih profilov (Facebook, Instagram …).
Mrežna logika družbenih medijev omogoča povezovanje osebnih profilov
uporabnikov, kar vzpostavlja družbena omrežja. Ključna posebnost je torej
mreženje posameznikov, v središču mreže pa je posameznik, ki vzpostav-
lja povezave.
Mreženje oziroma procesi medsebojnega (interesnega) povezovanja so
bili seveda navzoči tudi v preteklosti, z razvojem družbenih medijev pa so
postali še ključnejši oziroma so se tudi prek ekonomskih motivacij vzposta-
vili kot še posebej odločilni. Družbeni mediji so postali pomemben vir in
okvir za vzpostavljanje povezav, za raziskovanje novih življenjskih stilov,
iskanje informacij. Po mnenju Castellsa gre za rezultat interakcije med so-
dobno tehnološko paradigmo (platforme in aplikacije) in ključnimi socio-
-kulturnimi spremembami, zlasti krepitev na posameznika osredotočene
družbe (me-centered society; Castells 2014, 136–37).
Raziskovalki D. M. Boyd in N. B. Ellison že leta 2007 ugotavljata, da
družbeni mediji uporabnikom omogočajo individualno artikulacijo, ob
tem pa njihova družbena omrežja postanejo vidna. Rezultat so lahko pove-
zave med posamezniki, ki sicer morda ne bi bile vzpostavljene. Pogosto gre
za interakcije med t. i. »latentnimi povezavami«, ki imajo določeno pred-
hodno, »off-line povezavo«. Na številnih platformah družbenih medijev
posamezniki niti ne iščejo novih poznanstev; namesto tega v veliki meri
komunicirajo z ljudmi, ki so že del njihovega razširjenega obstoječega soci-
alnega omrežja (Boyd in Ellison 2007, 211).
Mreženje s pomočjo uporabe spletnih tehnologij je novost, a resnici
na ljubo moramo opozoriti, da so bili družbeni mediji predstavljeni/pro-
pagirani kot »novost« in kot nekaj »radikalno novega« zaradi marketin-
ško pogojenih motivacij. S pojmoma družbeni mediji in splet 2.0 so pričeli
označevati tehnologije, ki so dejansko obstajale že konec prejšnjega tisočle-
tja. Družbeni mediji leta 2005 (ki velja za letnico »rojstva« družbenih me-
dijev) tehnološko gledano nikakor niso bili novi. Prav slednje pa potrjuje,
da so bili ti pojmi in aplikacije leta 2005 v resnici (zgolj) družbena novost.
Novost je bila tudi terminološko označena – splet 2.0. Termin je iznašel
Tim O'Reilly, zanj pa naj bi bili značilni radikalna decentralizacija, parti-
cipacija, remiksiranje podatkov, bogata uporabniška izkušnja, kolektivna
inteligenca. O spletu 2.0 so govorili kot o »novi platformi«, ki uvaja »nove
aplikacije«, tovrstna prizadevanje po konstrukciji novosti pa moramo ra-
zumeti v skladu z zgodovinskim trenutkom. Po končani krizi internetne
614
