Page 244 - Lazar, Irena, Aleksander Panjek in Jonatan Vinkler. Ur. 2020. Mikro in makro. Pristopi in prispevki k humanističnim vedam ob dvajsetletnici UP Fakultete za humanistične študije, 2. knjiga. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 244
jše osamljenosti. A rezultat je nasproten: če nismo sposobni biti sami,
je vsekakor večja verjetnost, da bomo osamljeni.
Zaključek
V predstavljene problematične prakse nas niso zapeljale tehnologije; pra-
kse zlasti odražajo motive posameznikov. Družbeno pospeševanje oziro-
ma vse hitrejši tempo življenja se običajno razume kot posledico tehnolo-
ških sprememb; lastno hitenje in doživljanje časovnega pritiska praviloma
povezujemo z digitalnimi tehnologijami kot edinimi pospeševalci življenja.
Prevladuje mnenje, da obstaja (vzročna) povezanost med vse večjim časov-
nim pritiskom posameznikov ter vse hitrejšo stopnjo tehnoloških inova-
cij. J. Wajcman izpostavlja, da je sodobni imperativ oziroma želja po hitro-
sti tako kulturna kot tehnološka kreacija. Če posamezniki čutimo, da smo
prisiljeni v hiter tempo življenja in če čutimo časovni pritisk, je to zaradi
prioritet, ki smo jih sami oziroma kot družba postavili, nikakor pa jih ne
določa tehnologija. Hitrost se povezuje z napredkom, veliko tehnoloških
izumov, ki jih razumemo kot ključne za razvoj (od kolesa do mikročipa),
je bilo oblikovanih zato, da smo postali hitrejši in učinkovitejši. Specifično
rabo tehnologije pospešujejo tudi družbene motivacije: konkurenčnost,
optimizacija, večopravilnost. Tehnologije sicer omogočajo pravkar našte-
te lastnosti, vendar pa jih ne predpisujejo ali določajo vnaprej. Tudi v pre-
teklosti so bila ob uvajanju tehnologij (telegraf in telefon) navzoča mnenja,
da so izumitelji tehnologij »pred svojim časom« ter da znanost in tehnolo-
gija napredujeta bistveno hitreje, kot pa se je sposobna človeška družba so-
očati s temi spremembami. Tovrstna mnenja spregledajo, da so tehnologije
in njihove rabe vedno družbene. J. Wajcman udari zelo neposredno in zapi-
še: »Hitrost je seksi.« Digitalne naprave nam stalno prodajajo kot učinkovi-
ta orodja, s katerimi bomo prihranili čas, kot orodja, ki promovirajo vzne-
mirljiv in akcijsko usmerjen življenjski stil (Wajcman 2015, 13, 21). Hitrost je
cenjena družbena vrednota. Deluje seksi za posameznike, je odraz posame-
znikov in družbe, zato je tudi pospeševanje družbe odraz njenih motiva-
cij. S tem ne trdimo, da tehnologija za družbo in za pospeševanje procesov
ni pomembna, prav nasprotno. Ko se zares osredotočimo na tehnologijo (iz
česa je sestavljena in kaj implicira), lahko prepoznamo družbeni izvor in
dejanske vzroke »časovnih pritiskov«. S tem se ne želimo nostalgično vra-
čati v prejšnje čase, lahko pa bi postali – kot zapiše J. Wajcman – zahtev-
nejši glede tega, kakšno tehnologijo želimo in katerim vrednotam in ciljem
naj služi tehnologija. Lahko bi torej pričeli najprej razmišljati o družbenih
620
je vsekakor večja verjetnost, da bomo osamljeni.
Zaključek
V predstavljene problematične prakse nas niso zapeljale tehnologije; pra-
kse zlasti odražajo motive posameznikov. Družbeno pospeševanje oziro-
ma vse hitrejši tempo življenja se običajno razume kot posledico tehnolo-
ških sprememb; lastno hitenje in doživljanje časovnega pritiska praviloma
povezujemo z digitalnimi tehnologijami kot edinimi pospeševalci življenja.
Prevladuje mnenje, da obstaja (vzročna) povezanost med vse večjim časov-
nim pritiskom posameznikov ter vse hitrejšo stopnjo tehnoloških inova-
cij. J. Wajcman izpostavlja, da je sodobni imperativ oziroma želja po hitro-
sti tako kulturna kot tehnološka kreacija. Če posamezniki čutimo, da smo
prisiljeni v hiter tempo življenja in če čutimo časovni pritisk, je to zaradi
prioritet, ki smo jih sami oziroma kot družba postavili, nikakor pa jih ne
določa tehnologija. Hitrost se povezuje z napredkom, veliko tehnoloških
izumov, ki jih razumemo kot ključne za razvoj (od kolesa do mikročipa),
je bilo oblikovanih zato, da smo postali hitrejši in učinkovitejši. Specifično
rabo tehnologije pospešujejo tudi družbene motivacije: konkurenčnost,
optimizacija, večopravilnost. Tehnologije sicer omogočajo pravkar našte-
te lastnosti, vendar pa jih ne predpisujejo ali določajo vnaprej. Tudi v pre-
teklosti so bila ob uvajanju tehnologij (telegraf in telefon) navzoča mnenja,
da so izumitelji tehnologij »pred svojim časom« ter da znanost in tehnolo-
gija napredujeta bistveno hitreje, kot pa se je sposobna človeška družba so-
očati s temi spremembami. Tovrstna mnenja spregledajo, da so tehnologije
in njihove rabe vedno družbene. J. Wajcman udari zelo neposredno in zapi-
še: »Hitrost je seksi.« Digitalne naprave nam stalno prodajajo kot učinkovi-
ta orodja, s katerimi bomo prihranili čas, kot orodja, ki promovirajo vzne-
mirljiv in akcijsko usmerjen življenjski stil (Wajcman 2015, 13, 21). Hitrost je
cenjena družbena vrednota. Deluje seksi za posameznike, je odraz posame-
znikov in družbe, zato je tudi pospeševanje družbe odraz njenih motiva-
cij. S tem ne trdimo, da tehnologija za družbo in za pospeševanje procesov
ni pomembna, prav nasprotno. Ko se zares osredotočimo na tehnologijo (iz
česa je sestavljena in kaj implicira), lahko prepoznamo družbeni izvor in
dejanske vzroke »časovnih pritiskov«. S tem se ne želimo nostalgično vra-
čati v prejšnje čase, lahko pa bi postali – kot zapiše J. Wajcman – zahtev-
nejši glede tega, kakšno tehnologijo želimo in katerim vrednotam in ciljem
naj služi tehnologija. Lahko bi torej pričeli najprej razmišljati o družbenih
620
