Page 261 - Lazar, Irena, Aleksander Panjek in Jonatan Vinkler. Ur. 2020. Mikro in makro. Pristopi in prispevki k humanističnim vedam ob dvajsetletnici UP Fakultete za humanistične študije, 2. knjiga. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 261
poslovni modeli spletnih medijev pod diktatom produktivnosti
smiselnih in lažjih strategij, ki se je poslužujejo mediji. Picard (2010, 98) po-
sebej izpostavlja visoko vrednost multiplatformskih medijskih aktivnosti,
kjer so enake vsebine dostopne na različnih platformah oziroma je zaradi
konvergence medijev enake vsebine mogoče publicirati na različnih plat-
formah ob tem, da je skupno število novinarjev vsaj enako, če že ne manjše.
Dva skrajna primera produkcije novic oziroma občinstva bi bila, da
podjetje izdaja samo tiskane vsebine ali na drugi strani samo digitalne.
Mejni stroški so v prvem primeru visoki, v drugem nizki. Strokovnjaki,
ki se ukvarjajo z ekonomiko, vedo, da je za podjetje v konkurenčnem oko-
lju najbolje – in ne samo v okolju popolne konkurence, temveč tudi v po-
gojih nepopolne konkurence (Lah 2002, 109) –, da so cene proizvodov ena-
ke mejnim stroškom (Samuelson in Nordhaus 1992, 142). Mejni stroški so
stroški dodatne enote proizvodnje. Mejni prihodki so dohodki, ki jih pod-
jetju prinese prodaja dodatnega proizvoda in so torej enaki ceni proizvoda.
V digitalnem okolju so fiksni stroški relativno visoki, variabilni primerlji-
vo nizki, mejni stroški pa zaradi poceni reprodukcije vsebin in njihove dis-
tribucije zelo nizki. Obenem občinstva niso naklonjena plačevanju vsebin.
V navedenih skrajnih primerih produkcije novic/občinstva je potem-
takem pričakovati, da bo cena proizvoda v panogi v prvem primeru visoka,
v drugem nizka. Ko medij proizvaja tiskane in digitalne vsebine, so seve-
da možne različne kombinacije, ki napeljujejo na zaključek, da bolj dobič-
konosna uredništva medija krijejo stroške manj dobičkonosnih uredni-
štev. Takšno navzkrižno subvencioniranje je pogost pojav, saj ohranja tržni
delež na več trgih, v tem primeru na trgu tiskanih izdaj in digitalnih izdaj.
Obenem si platforme (v najširšem pomenu), preko katerih medij distribu-
ira vsebine, med seboj konkurirajo, saj vsaka pritegne svoje občinstvo ozi-
roma oglaševalce. Oglaševanje v klasičnih množičnih medijih (v tisku, na
televiziji in radiu) običajno pritegne večji del oglaševalskih prihodkov, na
spletu manj. V Evropi oglaševalci tiskanim medijem namenijo 18 odstot-
kov svojega kolača, televiziji 39 odstotkov. Slovenija je v razdelitvi oglaše-
valskih prihodkov še posebej izstopajoča, saj televizije poberejo skoraj 83
odstotkov prihodkov, tiskani mediji pa le 7,4 odstotka, medtem ko ogla-
ševanje na spletu obsega le 3,3 odstotke vsega oglaševalskega kolača v letu
2018 (Delo 2018, 17–18).
Zaradi odpora občinstva do plačevanja vsebin na spletu in dokaj niz-
kih prihodkov oglaševanja na spletu je edina smiselna kratkoročna strate-
gija, da se kar največ proizvede tako, da jih je mogoče objaviti na različnih
platformah, denimo v tiskani izdaji in na spletu. To je posledica konvergen-
637
smiselnih in lažjih strategij, ki se je poslužujejo mediji. Picard (2010, 98) po-
sebej izpostavlja visoko vrednost multiplatformskih medijskih aktivnosti,
kjer so enake vsebine dostopne na različnih platformah oziroma je zaradi
konvergence medijev enake vsebine mogoče publicirati na različnih plat-
formah ob tem, da je skupno število novinarjev vsaj enako, če že ne manjše.
Dva skrajna primera produkcije novic oziroma občinstva bi bila, da
podjetje izdaja samo tiskane vsebine ali na drugi strani samo digitalne.
Mejni stroški so v prvem primeru visoki, v drugem nizki. Strokovnjaki,
ki se ukvarjajo z ekonomiko, vedo, da je za podjetje v konkurenčnem oko-
lju najbolje – in ne samo v okolju popolne konkurence, temveč tudi v po-
gojih nepopolne konkurence (Lah 2002, 109) –, da so cene proizvodov ena-
ke mejnim stroškom (Samuelson in Nordhaus 1992, 142). Mejni stroški so
stroški dodatne enote proizvodnje. Mejni prihodki so dohodki, ki jih pod-
jetju prinese prodaja dodatnega proizvoda in so torej enaki ceni proizvoda.
V digitalnem okolju so fiksni stroški relativno visoki, variabilni primerlji-
vo nizki, mejni stroški pa zaradi poceni reprodukcije vsebin in njihove dis-
tribucije zelo nizki. Obenem občinstva niso naklonjena plačevanju vsebin.
V navedenih skrajnih primerih produkcije novic/občinstva je potem-
takem pričakovati, da bo cena proizvoda v panogi v prvem primeru visoka,
v drugem nizka. Ko medij proizvaja tiskane in digitalne vsebine, so seve-
da možne različne kombinacije, ki napeljujejo na zaključek, da bolj dobič-
konosna uredništva medija krijejo stroške manj dobičkonosnih uredni-
štev. Takšno navzkrižno subvencioniranje je pogost pojav, saj ohranja tržni
delež na več trgih, v tem primeru na trgu tiskanih izdaj in digitalnih izdaj.
Obenem si platforme (v najširšem pomenu), preko katerih medij distribu-
ira vsebine, med seboj konkurirajo, saj vsaka pritegne svoje občinstvo ozi-
roma oglaševalce. Oglaševanje v klasičnih množičnih medijih (v tisku, na
televiziji in radiu) običajno pritegne večji del oglaševalskih prihodkov, na
spletu manj. V Evropi oglaševalci tiskanim medijem namenijo 18 odstot-
kov svojega kolača, televiziji 39 odstotkov. Slovenija je v razdelitvi oglaše-
valskih prihodkov še posebej izstopajoča, saj televizije poberejo skoraj 83
odstotkov prihodkov, tiskani mediji pa le 7,4 odstotka, medtem ko ogla-
ševanje na spletu obsega le 3,3 odstotke vsega oglaševalskega kolača v letu
2018 (Delo 2018, 17–18).
Zaradi odpora občinstva do plačevanja vsebin na spletu in dokaj niz-
kih prihodkov oglaševanja na spletu je edina smiselna kratkoročna strate-
gija, da se kar največ proizvede tako, da jih je mogoče objaviti na različnih
platformah, denimo v tiskani izdaji in na spletu. To je posledica konvergen-
637
