Page 262 - Lazar, Irena, Aleksander Panjek in Jonatan Vinkler. Ur. 2020. Mikro in makro. Pristopi in prispevki k humanističnim vedam ob dvajsetletnici UP Fakultete za humanistične študije, 2. knjiga. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 262
medijev, ki jo McPhillis in Merlo (2008, 237) definirata kot zmožnost po-
nudbe različnih medijskih kanalov preko ene digitalne platforme. Izkušnje
kažejo, da imajo novičarski portali na spletu krajše in manj zahtevne avtor-
ske vsebine, časniki pa poleg avtorskih prispevkov, ki jih izdajajo v tiskani
in v digitalni obliki, proizvedejo še nemalo krajših in manj zahtevnih di-
gitalnih vsebin. Hipotetičen primer ločevanja uredništev, med katerimi ni
križnega subvencioniranja, zato vodi do zaključka, da spletna uredništva
zaposlujejo manj vešče novinarje, obenem jih je po številu manj. Spletne iz-
daje novic tako zahtevajo manj družbeno potrebnega dela. Kot kažejo po-
datki zgoraj, v Evropi narašča število zaposlenih v informacijskem sektor-
ju, kjer mnogi ne delajo kot novinarji, temveč skrbijo za programsko in
strojno opremo in so za izdajateljsko hišo v veliki meri fiksni strošek. V pri-
merjavi s tehničnimi delavci v izdajateljski industriji pa je delež novinar-
jev manjši. To je mogoče pojasniti s padajočimi mejnimi stroški, ki na sple-
tu padajo proti ničli. Cena enote produkta, najsi bodo to člani občinstva ali
vsebine, je zaradi nizkih oglaševalskih prihodkov nizka, obenem je priho-
dek plačljivih digitalnih vsebin tudi nizek, delo pa je v kratkoročno edini
variabilni produkcijski faktor.
Zaključek
Izdajatelji novic v razmerah padajočih naklad in zmanjšanega oglaševa-
nja iščejo strategije preživetja v pogojih, ki jih zaznamujejo padajoči mej-
ni stroški in dokaj velika konkurenca. Imperativ produktivnosti medi-
je sili v tehnološke inovacije, ki zahtevajo spremembe količine in kvalitete
novinarskega dela. Strokovnjaki s področja medijske ekonomike (Picard
2010) poudarjajo iskanje in ustvarjanje novih vrednosti za deležnike (la-
stnike, oglaševalce, občinstva, novinarje, družbo kot celoto) novičarskih
produktov, kjer vrednost definirajo v skladu z mejno koristnostjo vsebin.
Takšno definiranje vrednosti je prirejeno tržno določeni ceni, ki se obli-
kuje ob ravnovesju ponudbe in povpraševanja ter je odvisna od redkosti
blaga. Družbeno vlogo novinarstva kot družbene institucije in industrije
novičarskih medijev, ki skupaj omogočata kritično publiciteto nadzora ob-
lasti, dostop do javne sfere in vidnost javne razprave pa je težko opredeliti
v ekonomskih kategorijah. Vrednost produktov novinarskega dela na trgu
in tudi novinarskega dela kot variabilnega kapitala je mogoče izraziti v me-
njalnih vrednostih, vrednost za družbo pa predvsem v uporabnih vrednos-
tih. Menjalna vrednost novic za družbo je ob mejnih stroških, ki se prib-
ližujejo ničli, enaka ceni, po kateri so občinstva in oglaševalci pripravljeni
638
nudbe različnih medijskih kanalov preko ene digitalne platforme. Izkušnje
kažejo, da imajo novičarski portali na spletu krajše in manj zahtevne avtor-
ske vsebine, časniki pa poleg avtorskih prispevkov, ki jih izdajajo v tiskani
in v digitalni obliki, proizvedejo še nemalo krajših in manj zahtevnih di-
gitalnih vsebin. Hipotetičen primer ločevanja uredništev, med katerimi ni
križnega subvencioniranja, zato vodi do zaključka, da spletna uredništva
zaposlujejo manj vešče novinarje, obenem jih je po številu manj. Spletne iz-
daje novic tako zahtevajo manj družbeno potrebnega dela. Kot kažejo po-
datki zgoraj, v Evropi narašča število zaposlenih v informacijskem sektor-
ju, kjer mnogi ne delajo kot novinarji, temveč skrbijo za programsko in
strojno opremo in so za izdajateljsko hišo v veliki meri fiksni strošek. V pri-
merjavi s tehničnimi delavci v izdajateljski industriji pa je delež novinar-
jev manjši. To je mogoče pojasniti s padajočimi mejnimi stroški, ki na sple-
tu padajo proti ničli. Cena enote produkta, najsi bodo to člani občinstva ali
vsebine, je zaradi nizkih oglaševalskih prihodkov nizka, obenem je priho-
dek plačljivih digitalnih vsebin tudi nizek, delo pa je v kratkoročno edini
variabilni produkcijski faktor.
Zaključek
Izdajatelji novic v razmerah padajočih naklad in zmanjšanega oglaševa-
nja iščejo strategije preživetja v pogojih, ki jih zaznamujejo padajoči mej-
ni stroški in dokaj velika konkurenca. Imperativ produktivnosti medi-
je sili v tehnološke inovacije, ki zahtevajo spremembe količine in kvalitete
novinarskega dela. Strokovnjaki s področja medijske ekonomike (Picard
2010) poudarjajo iskanje in ustvarjanje novih vrednosti za deležnike (la-
stnike, oglaševalce, občinstva, novinarje, družbo kot celoto) novičarskih
produktov, kjer vrednost definirajo v skladu z mejno koristnostjo vsebin.
Takšno definiranje vrednosti je prirejeno tržno določeni ceni, ki se obli-
kuje ob ravnovesju ponudbe in povpraševanja ter je odvisna od redkosti
blaga. Družbeno vlogo novinarstva kot družbene institucije in industrije
novičarskih medijev, ki skupaj omogočata kritično publiciteto nadzora ob-
lasti, dostop do javne sfere in vidnost javne razprave pa je težko opredeliti
v ekonomskih kategorijah. Vrednost produktov novinarskega dela na trgu
in tudi novinarskega dela kot variabilnega kapitala je mogoče izraziti v me-
njalnih vrednostih, vrednost za družbo pa predvsem v uporabnih vrednos-
tih. Menjalna vrednost novic za družbo je ob mejnih stroških, ki se prib-
ližujejo ničli, enaka ceni, po kateri so občinstva in oglaševalci pripravljeni
638
