Page 293 - Lazar, Irena, Aleksander Panjek in Jonatan Vinkler. Ur. 2020. Mikro in makro. Pristopi in prispevki k humanističnim vedam ob dvajsetletnici UP Fakultete za humanistične študije, 2. knjiga. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 293
fotografija kot dopolnilo
videnje, ki ga je zagovarjal Moholy-Nagy. Obenem se je z zatonom moder-
nizma izgubilo tudi avantgardistično navdušenje nad revolucionarnim po-
tencialom umetnosti, ki se je vedno bolj približevala logiki novih množič-
nih medijev, dokler se s postmodernizmom meja med obema oblikama ni
zabrisala.
Formalizem in modernizem, ki sta zagovarjala čistost in avtonomijo
medija, sta ohranjala napetost med fotografskim in vsakdanjim videnjem, z
naslednjo generacijo pa je ta razlika domala izginila in če so modernistični
fotografi skušali razvijati svojo specifično (in obenem heroično) fotograf-
sko videnje, se s koncem modernizma fotografija demokratizira in fotografi
ne poudarjajo več (elitističnega in izključujočega) heroizma videnja. Hkrati
pa je to proces, v katerem fotografiranje postaja vedno dostopnejše in v ka-
terem se vse spreminja v fotografije, saj smo, kot zapiše Sontag, »pofotogra-
firali že praktično vse« (Sontag 2001, 7).
Fotografija v tem smislu znatno pripomore k vizualnemu obratu, ki,
v nasprotju z jezikom, v ospredje postavlja vizualno podobo, le da na na-
čin nelagodja, kot v primeru Debordovega spektakla: »Podobe o svetu se
dokončno izpopolnijo v svetu osamosvojene podobe, kjer je lažnivec na-
lagal samega sebe« (Debord 1999, 29), ali Baudrillardovega simulakra: »[P]
odoba nima nobene zveze s katero koli realnostjo: je svoj lastni čisti si-
mulaker« (Baudrillard 1999, 15). V obeh primerih dopolnilo opravlja funk-
cijo nadomestka, pri čemer je realnost svoje mesto prepustila simulaciji.
Razumevanje spektakla ali simulakra kot bistvene opredelitve sodobne
družbe nujno terja upoštevanje vloge, ki jo je pri tem odigrala fotografija,
obenem pa je v tem mogoče videti tudi realizacijo prihodnosti, ki jo omenja
Benjamin: »Fotografije nas učijo novega vizualnega koda, s tem pa spremi-
njajo in širijo naše pojme o tem, kaj je vredno pogleda in kaj imamo pravi-
co gledati. Fotografije so slovnica in, kar je še pomembnejše, etika videnja.«
(Sontag 2001, 7)
Zaključek
Ne moremo vedeti, kako si je Benjamin predstavljal prihodnost fotografi-
je, lahko pa verjamemo, da bi ga današnja vloga in pomen tega medija pre-
senetila. Po eni strani je fotografiranje postalo tako vseprisotno množično
početje, da je težko oceniti njegove meje; ocenjeno je bilo, da je bilo v letu
2017 posnetih težko predstavljivih 1,2 bilijona fotografij, predvsem na račun
pametnih telefonov (Cakebread 2017). O tem, da je fotografija popularna,
torej ni nikakršnega dvoma. Zato nemara toliko bolj presenečata trditvi,
669
videnje, ki ga je zagovarjal Moholy-Nagy. Obenem se je z zatonom moder-
nizma izgubilo tudi avantgardistično navdušenje nad revolucionarnim po-
tencialom umetnosti, ki se je vedno bolj približevala logiki novih množič-
nih medijev, dokler se s postmodernizmom meja med obema oblikama ni
zabrisala.
Formalizem in modernizem, ki sta zagovarjala čistost in avtonomijo
medija, sta ohranjala napetost med fotografskim in vsakdanjim videnjem, z
naslednjo generacijo pa je ta razlika domala izginila in če so modernistični
fotografi skušali razvijati svojo specifično (in obenem heroično) fotograf-
sko videnje, se s koncem modernizma fotografija demokratizira in fotografi
ne poudarjajo več (elitističnega in izključujočega) heroizma videnja. Hkrati
pa je to proces, v katerem fotografiranje postaja vedno dostopnejše in v ka-
terem se vse spreminja v fotografije, saj smo, kot zapiše Sontag, »pofotogra-
firali že praktično vse« (Sontag 2001, 7).
Fotografija v tem smislu znatno pripomore k vizualnemu obratu, ki,
v nasprotju z jezikom, v ospredje postavlja vizualno podobo, le da na na-
čin nelagodja, kot v primeru Debordovega spektakla: »Podobe o svetu se
dokončno izpopolnijo v svetu osamosvojene podobe, kjer je lažnivec na-
lagal samega sebe« (Debord 1999, 29), ali Baudrillardovega simulakra: »[P]
odoba nima nobene zveze s katero koli realnostjo: je svoj lastni čisti si-
mulaker« (Baudrillard 1999, 15). V obeh primerih dopolnilo opravlja funk-
cijo nadomestka, pri čemer je realnost svoje mesto prepustila simulaciji.
Razumevanje spektakla ali simulakra kot bistvene opredelitve sodobne
družbe nujno terja upoštevanje vloge, ki jo je pri tem odigrala fotografija,
obenem pa je v tem mogoče videti tudi realizacijo prihodnosti, ki jo omenja
Benjamin: »Fotografije nas učijo novega vizualnega koda, s tem pa spremi-
njajo in širijo naše pojme o tem, kaj je vredno pogleda in kaj imamo pravi-
co gledati. Fotografije so slovnica in, kar je še pomembnejše, etika videnja.«
(Sontag 2001, 7)
Zaključek
Ne moremo vedeti, kako si je Benjamin predstavljal prihodnost fotografi-
je, lahko pa verjamemo, da bi ga današnja vloga in pomen tega medija pre-
senetila. Po eni strani je fotografiranje postalo tako vseprisotno množično
početje, da je težko oceniti njegove meje; ocenjeno je bilo, da je bilo v letu
2017 posnetih težko predstavljivih 1,2 bilijona fotografij, predvsem na račun
pametnih telefonov (Cakebread 2017). O tem, da je fotografija popularna,
torej ni nikakršnega dvoma. Zato nemara toliko bolj presenečata trditvi,
669
