Page 288 - Lazar, Irena, Aleksander Panjek in Jonatan Vinkler. Ur. 2020. Mikro in makro. Pristopi in prispevki k humanističnim vedam ob dvajsetletnici UP Fakultete za humanistične študije, 2. knjiga. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 288
00–1877) in skupaj z Daguerrovim nekdanjim sodelavcem Nicéphorom
Niépceom (1765–1833) zaokrožil trojico tistih, ki danes (praviloma) veljajo
za začetnike fotografije. Talbot je med njimi tisti, za katerega bi lahko trdi-
li, da prvi neposredno izpostavi realistični pogled na fotografijo, čeprav je
ta značilen tudi za Daguerra.
V besedilu z naslovom Some Account of the Art of Photogenic Drawing,
ki je v začetnem razvoju fotografije odigralo zelo pomembno vlogo, Talbot
fotografijo po eni strani opisuje kot umetnost, ki jo natančneje opredeli z
izrazom »fotogenično risanje«, po drugi strani pa poudarja, da gre pri tej
umetnosti v bistvu za to, da umetnikovo roko, njegov svinčnik in oko za-
menjajo sonce, svetloba oziroma narava (Talbot [1839] 2014). Talbot gre v
svojem pogledu še dlje in pri opisovanju svojega dela navede primer, ki je
spodbudil veliko kritik.
Poleti leta 1835 sem na ta način naredil veliko reprezentacij svoje
hiše na podeželju, ki mi je dobro služila za ta namen, zaradi nje-
ne stare in znamenite arhitekture. In verjamem, da je bila to prva
stavba doslej, ki je sama narisala svojo lastno sliko. (Talbot 2014,
42)
S tem radikalnim pogledom na fotografijo je povezan tudi pogled, ki
ga še isto leto najdemo v besedilu, ki nosi naslov The Pencil of Nature. A New
Discovery, avtor pa je neznan, čeprav je precej mogoče, da sta ga urednika
(Parker in Willis 2014 [1839]) našla ravno pri Talbotu. Naslov, Svinčnik na-
rave, je vsekakor skladen z njegovo vizijo fotografije (kasneje tako naslo-
vi tudi svojo knjigo), vendar pa je v naslovu poudarjeno še nekaj drugega,
kar takoj pade v oči – fotografski medij je interpretiran kot odkritje in ne
iznajdba.
Še več, nakazana je tudi vloga, ki jo bo fotografija odigrala v prihod-
nje: »Daguerroskop in fotogenične revolucije vas bodo potiskale navzdol, vi
slikarji, graverji in, ojoj!, neškodljiva rasa, risarji skic. [...] Vsaka cerkev se
bo zdaj pokazala svetu brez vaše pomoči. [...] Ne govorite več o 'nastavljanju
ogledala naravi' – ta ga bo nastavila sama sebi in vam pokazala kopijo svo-
jega obraza za novčič.« Vendar pa se avtor s tem ne zadovolji: novo odkrit-
je bo umetnike nemara res postavilo v manjvredno vlogo, toda ne za dol-
go, kajti »[n]aša ljubezen – naše občudovanje umetnosti izhaja v prvi vrsti
iz tega, ker je umetnost in ker je delo človeških rok« (Parker in Willis, 2014,
45, 47). Čeprav bodo rezultati, ki jih bo novi medij proizvedel, lahko izje-
664
Niépceom (1765–1833) zaokrožil trojico tistih, ki danes (praviloma) veljajo
za začetnike fotografije. Talbot je med njimi tisti, za katerega bi lahko trdi-
li, da prvi neposredno izpostavi realistični pogled na fotografijo, čeprav je
ta značilen tudi za Daguerra.
V besedilu z naslovom Some Account of the Art of Photogenic Drawing,
ki je v začetnem razvoju fotografije odigralo zelo pomembno vlogo, Talbot
fotografijo po eni strani opisuje kot umetnost, ki jo natančneje opredeli z
izrazom »fotogenično risanje«, po drugi strani pa poudarja, da gre pri tej
umetnosti v bistvu za to, da umetnikovo roko, njegov svinčnik in oko za-
menjajo sonce, svetloba oziroma narava (Talbot [1839] 2014). Talbot gre v
svojem pogledu še dlje in pri opisovanju svojega dela navede primer, ki je
spodbudil veliko kritik.
Poleti leta 1835 sem na ta način naredil veliko reprezentacij svoje
hiše na podeželju, ki mi je dobro služila za ta namen, zaradi nje-
ne stare in znamenite arhitekture. In verjamem, da je bila to prva
stavba doslej, ki je sama narisala svojo lastno sliko. (Talbot 2014,
42)
S tem radikalnim pogledom na fotografijo je povezan tudi pogled, ki
ga še isto leto najdemo v besedilu, ki nosi naslov The Pencil of Nature. A New
Discovery, avtor pa je neznan, čeprav je precej mogoče, da sta ga urednika
(Parker in Willis 2014 [1839]) našla ravno pri Talbotu. Naslov, Svinčnik na-
rave, je vsekakor skladen z njegovo vizijo fotografije (kasneje tako naslo-
vi tudi svojo knjigo), vendar pa je v naslovu poudarjeno še nekaj drugega,
kar takoj pade v oči – fotografski medij je interpretiran kot odkritje in ne
iznajdba.
Še več, nakazana je tudi vloga, ki jo bo fotografija odigrala v prihod-
nje: »Daguerroskop in fotogenične revolucije vas bodo potiskale navzdol, vi
slikarji, graverji in, ojoj!, neškodljiva rasa, risarji skic. [...] Vsaka cerkev se
bo zdaj pokazala svetu brez vaše pomoči. [...] Ne govorite več o 'nastavljanju
ogledala naravi' – ta ga bo nastavila sama sebi in vam pokazala kopijo svo-
jega obraza za novčič.« Vendar pa se avtor s tem ne zadovolji: novo odkrit-
je bo umetnike nemara res postavilo v manjvredno vlogo, toda ne za dol-
go, kajti »[n]aša ljubezen – naše občudovanje umetnosti izhaja v prvi vrsti
iz tega, ker je umetnost in ker je delo človeških rok« (Parker in Willis, 2014,
45, 47). Čeprav bodo rezultati, ki jih bo novi medij proizvedel, lahko izje-
664
