Page 497 - Weiss, Jernej, ur./ed. 2021. Opereta med obema svetovnima vojnama ▪︎ Operetta between the Two World Wars. Koper/Ljubljana: Založba Univerze na Primorskem in Festival Ljubljana. Studia musicologica Labacensia, 5
P. 497
scenogr afija oper ete na slovenskem v luči zgodovinske avantgar de
Razvoj operetne scenografije na ljubljanskem odru
pred sezono 1929/309
Med ljudstvom priljubljena opereta je ves čas v obdobju med obema vojna-
ma predvsem polnila vedno prazno gledališko blagajno.10 Njeno priljublje-
nost med publiko je poleg lahkotnosti glasbe krepila tudi barvita in raz-
košna dekorativna podoba scenskega ozadja, ki je dolgo časa, včasih tudi v
pozno obdobje druge polovice tridesetih let, vztrajala na kulisni, škatlasti
osnovi. Če je v slovenskem gledališču in operi v drugi polovici tridesetih let,
predvsem pod scenografskimi prijemi slikarja Ivana Vavpotiča (1877–1943)
in arhitekta Rada Kregarja (1893–1962), naturalistično, kulisno-škatlasto
scensko podobo zamenjal sodobnejši ekspresionistični tip tako imenovane
razkosane kulisne scene, ki naj bi tudi akustično ustrezal ekspresionistič-
nim besedilom in izvedbam, so bile operete tega časa še vedno zasnovane s
podobami preteklosti. Dovolj dobra so bila že barvito prenovljena, predela-
na in dekorirana prizorišča iz starega gledališkega fundusa. Zdi se, da rav-
no zaradi te težnje po recikliranju starega materiala za scensko ozadje, ope-
retna scenografija vse do tridesetih let ni dosegla tistega stilnega razvoja, ki
sta ga naša operna in gledališka scenografija.
Med najzgodnejše ohranjene zapise o uprizoritvah operet po prvi sve-
tovni vojni sodi pričevanje o postavitvi Hervéjeve Mam‘zelle Nitouche na
ljubljanskem odru (27. 1. 1919, režija: V. Marek). V dnevnem časopisu se je
predstava ohranila kot anekdota11 s scenskim podatkom o uporabi kulis in
s pričevanjem o prisotnosti pravih konj na odru. Živali so bile tudi v prvih
9 Velika ovira pri raziskovanju scenografije časa med obema vojnama je vedno močno
pomanjkanje slikovnega gradiva. To velja tudi za raziskovanje scenografije operet.
Pri tem je v prednosti ljubljanski oder, saj je tu ohranjenega gradiva več. Pri mari-
borskem odru pa si moramo raziskovalci večkrat pomagati le z domišljijo, naslonje-
no na redke opise scenskih detajlov v kritikah. Opisi operetne scenografije tega časa
so relativno skopi in jih najdemo v kritikah le tedaj, ko gre za izjemno postavitev, ali
pa je likovna podoba tako slaba, da ji je potrebno nameniti kako vrstico več. Malce
bolje so dokumentirane predstave po letu 1930.
10 Zanimivo je, da je bil obisk operetnih predstav zelo dober kljub dejstvu, da so si obi-
skovalci lahko sočasno ogledovali operete (včasih celo z istimi naslovi) v kinu ali pa
jih poslušali prek radia.
11 V opereti je vlogo majorja pel igralec Anton Cerar – Danilo. Ob njem so bili v istem
prizoru na odru tudi pravi konji. V trenutku razigranosti je eden izmed konj brcnil v
kuliso, ki se je prevrnila na znamenitega slovenskega igralca. Glej: n., »Narodno gle-
dališče. 'Mam‘zelle Nitouche'«, Slovenski narod 52, št. 23 (28. januar 1919): 3, http://
www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:doc-R2BQ3BGH. Pa tudi: Ana Kocjančič, Prostor
v prostoru, Scenografija na Slovenskem od 17. stoletja do leta 1991, vol. I. (Ljubljana:
Slovenski gledališki inštitut, 2018), 66–7.
495
Razvoj operetne scenografije na ljubljanskem odru
pred sezono 1929/309
Med ljudstvom priljubljena opereta je ves čas v obdobju med obema vojna-
ma predvsem polnila vedno prazno gledališko blagajno.10 Njeno priljublje-
nost med publiko je poleg lahkotnosti glasbe krepila tudi barvita in raz-
košna dekorativna podoba scenskega ozadja, ki je dolgo časa, včasih tudi v
pozno obdobje druge polovice tridesetih let, vztrajala na kulisni, škatlasti
osnovi. Če je v slovenskem gledališču in operi v drugi polovici tridesetih let,
predvsem pod scenografskimi prijemi slikarja Ivana Vavpotiča (1877–1943)
in arhitekta Rada Kregarja (1893–1962), naturalistično, kulisno-škatlasto
scensko podobo zamenjal sodobnejši ekspresionistični tip tako imenovane
razkosane kulisne scene, ki naj bi tudi akustično ustrezal ekspresionistič-
nim besedilom in izvedbam, so bile operete tega časa še vedno zasnovane s
podobami preteklosti. Dovolj dobra so bila že barvito prenovljena, predela-
na in dekorirana prizorišča iz starega gledališkega fundusa. Zdi se, da rav-
no zaradi te težnje po recikliranju starega materiala za scensko ozadje, ope-
retna scenografija vse do tridesetih let ni dosegla tistega stilnega razvoja, ki
sta ga naša operna in gledališka scenografija.
Med najzgodnejše ohranjene zapise o uprizoritvah operet po prvi sve-
tovni vojni sodi pričevanje o postavitvi Hervéjeve Mam‘zelle Nitouche na
ljubljanskem odru (27. 1. 1919, režija: V. Marek). V dnevnem časopisu se je
predstava ohranila kot anekdota11 s scenskim podatkom o uporabi kulis in
s pričevanjem o prisotnosti pravih konj na odru. Živali so bile tudi v prvih
9 Velika ovira pri raziskovanju scenografije časa med obema vojnama je vedno močno
pomanjkanje slikovnega gradiva. To velja tudi za raziskovanje scenografije operet.
Pri tem je v prednosti ljubljanski oder, saj je tu ohranjenega gradiva več. Pri mari-
borskem odru pa si moramo raziskovalci večkrat pomagati le z domišljijo, naslonje-
no na redke opise scenskih detajlov v kritikah. Opisi operetne scenografije tega časa
so relativno skopi in jih najdemo v kritikah le tedaj, ko gre za izjemno postavitev, ali
pa je likovna podoba tako slaba, da ji je potrebno nameniti kako vrstico več. Malce
bolje so dokumentirane predstave po letu 1930.
10 Zanimivo je, da je bil obisk operetnih predstav zelo dober kljub dejstvu, da so si obi-
skovalci lahko sočasno ogledovali operete (včasih celo z istimi naslovi) v kinu ali pa
jih poslušali prek radia.
11 V opereti je vlogo majorja pel igralec Anton Cerar – Danilo. Ob njem so bili v istem
prizoru na odru tudi pravi konji. V trenutku razigranosti je eden izmed konj brcnil v
kuliso, ki se je prevrnila na znamenitega slovenskega igralca. Glej: n., »Narodno gle-
dališče. 'Mam‘zelle Nitouche'«, Slovenski narod 52, št. 23 (28. januar 1919): 3, http://
www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:doc-R2BQ3BGH. Pa tudi: Ana Kocjančič, Prostor
v prostoru, Scenografija na Slovenskem od 17. stoletja do leta 1991, vol. I. (Ljubljana:
Slovenski gledališki inštitut, 2018), 66–7.
495
