Page 498 - Weiss, Jernej, ur./ed. 2021. Opereta med obema svetovnima vojnama ▪︎ Operetta between the Two World Wars. Koper/Ljubljana: Založba Univerze na Primorskem in Festival Ljubljana. Studia musicologica Labacensia, 5
P. 498
opereta med obema svetovnima vojnama
letih povojnega gledališča še vključene v predstave. Z njimi so popestrili
dogajanje in okrepili realistični videz uprizoritvam. Isto opereto so dve leti
kasneje igrali tudi na mariborskem odru. Od mariborske izvedbe (1. 5. 1920,
režija: R. Železnik) pa se je ohranila fotografija, na kateri je delno razvidno
prizorišče, narejeno s kulisami in prospektom z naslikano orgelsko oma-
ro. Ob primerjavi lahko izluščimo, da sta bili obe opereti, kot je bila v tis-
tih časih splošna navada, postavljeni še v škatlastem prostoru, s kulisami in
prospekti, v tako imenovanem naturalističnem stilu.
Po ostalem delno ohranjenem slikovnem in pisnem gradivu tega ob-
dobja, so kulisna, škatlasta prizorišča kasneje malce razgibali in popestri-
li predvsem s postavitvijo v več segmentov razdeljenih prizorišč hkrati na
isti oder. Piskačkova Slovaška princeska (15. 3. 1919, režija V. Marek, scenog
rafija V. Marek in V. Skrušny, Opera Narodnega gledališča v Ljubljani) je na
primer imela dvodelno prizorišče, Straussov Cigan Baron (26. 4. 1929, reži
ja J. Povhe, Opera Narodnega gledališča v Ljubljani) pa skoraj simetrično,
na tri dele razdeljeno, prizorišče. Iz istega obdobja sta se ohranila tudi dva
zanimiva scenska osnutka scenografa Ivana Vavpotiča za Hirskega opere-
to Zmagovalka oceana (21. 1. 1928, režija J. Povhe, Opera Narodnega gledali
šča v Ljubljani). Najstarejši znani skici operetnih prizorišč, hranjeni v zbirki
SLOGI – Gledališkega muzeja, s svojo napredno in sodobno stilno usmerje-
nostjo v art deco kažeta na to, da je pisanje o razvoju operetne scenografije
pred letom 1929 prav zaradi skope ohranjenosti slikovnega in pisnega gra-
diva lahko le fragmentarno, osredotočeno na posamične postavitve in zato
ne kaže nepretrganega razvoja.
Operni ravnatelj Mirko Polič in razvoj operetne scenografije
v sezoni 1929/30
Prav v tridesetih letih 20. stoletja, v času, ki ga zaradi razvoja in približanja
gledaliških smeri sodobnim evropskim tokovom označujemo s terminom
evropeizacija slovenskega gledališča,12 je v operni hiši prišlo do pomemb-
nih novih sprememb in dogajanj, ki so pohitrila razvoj režije in sceno
grafije na njenem odru. Leta 1925 je postal ravnatelj Opere dirigent Mirko
Polič (1890–1951), ki je okrog sebe zbral sposobne mlade ustvarjalce, s kate-
rimi je poskušal izoblikovati novo podobo slovenske opere in operete. Leta
1928 so v Operi razpisali edinstven scenografski natečaj za Kogojevo ope-
12 Filip Kalan, »Evropeizacija slovenske gledališke kulture«, v Linhartovo izročilo, ur.
Lojze Filipič (Ljubljana: Drama Slovenskega narodnega gledališča, 1957), 30–168.
496
letih povojnega gledališča še vključene v predstave. Z njimi so popestrili
dogajanje in okrepili realistični videz uprizoritvam. Isto opereto so dve leti
kasneje igrali tudi na mariborskem odru. Od mariborske izvedbe (1. 5. 1920,
režija: R. Železnik) pa se je ohranila fotografija, na kateri je delno razvidno
prizorišče, narejeno s kulisami in prospektom z naslikano orgelsko oma-
ro. Ob primerjavi lahko izluščimo, da sta bili obe opereti, kot je bila v tis-
tih časih splošna navada, postavljeni še v škatlastem prostoru, s kulisami in
prospekti, v tako imenovanem naturalističnem stilu.
Po ostalem delno ohranjenem slikovnem in pisnem gradivu tega ob-
dobja, so kulisna, škatlasta prizorišča kasneje malce razgibali in popestri-
li predvsem s postavitvijo v več segmentov razdeljenih prizorišč hkrati na
isti oder. Piskačkova Slovaška princeska (15. 3. 1919, režija V. Marek, scenog
rafija V. Marek in V. Skrušny, Opera Narodnega gledališča v Ljubljani) je na
primer imela dvodelno prizorišče, Straussov Cigan Baron (26. 4. 1929, reži
ja J. Povhe, Opera Narodnega gledališča v Ljubljani) pa skoraj simetrično,
na tri dele razdeljeno, prizorišče. Iz istega obdobja sta se ohranila tudi dva
zanimiva scenska osnutka scenografa Ivana Vavpotiča za Hirskega opere-
to Zmagovalka oceana (21. 1. 1928, režija J. Povhe, Opera Narodnega gledali
šča v Ljubljani). Najstarejši znani skici operetnih prizorišč, hranjeni v zbirki
SLOGI – Gledališkega muzeja, s svojo napredno in sodobno stilno usmerje-
nostjo v art deco kažeta na to, da je pisanje o razvoju operetne scenografije
pred letom 1929 prav zaradi skope ohranjenosti slikovnega in pisnega gra-
diva lahko le fragmentarno, osredotočeno na posamične postavitve in zato
ne kaže nepretrganega razvoja.
Operni ravnatelj Mirko Polič in razvoj operetne scenografije
v sezoni 1929/30
Prav v tridesetih letih 20. stoletja, v času, ki ga zaradi razvoja in približanja
gledaliških smeri sodobnim evropskim tokovom označujemo s terminom
evropeizacija slovenskega gledališča,12 je v operni hiši prišlo do pomemb-
nih novih sprememb in dogajanj, ki so pohitrila razvoj režije in sceno
grafije na njenem odru. Leta 1925 je postal ravnatelj Opere dirigent Mirko
Polič (1890–1951), ki je okrog sebe zbral sposobne mlade ustvarjalce, s kate-
rimi je poskušal izoblikovati novo podobo slovenske opere in operete. Leta
1928 so v Operi razpisali edinstven scenografski natečaj za Kogojevo ope-
12 Filip Kalan, »Evropeizacija slovenske gledališke kulture«, v Linhartovo izročilo, ur.
Lojze Filipič (Ljubljana: Drama Slovenskega narodnega gledališča, 1957), 30–168.
496
