Page 499 - Weiss, Jernej, ur./ed. 2021. Opereta med obema svetovnima vojnama ▪︎ Operetta between the Two World Wars. Koper/Ljubljana: Založba Univerze na Primorskem in Festival Ljubljana. Studia musicologica Labacensia, 5
P. 499
scenogr afija oper ete na slovenskem v luči zgodovinske avantgar de
ro Črne maske,13 na katerega je ravnatelj Polič povabil svoje mladostne trža-
ške in primorske kolege, predstavnike slovenskega avantgardnega gibanja:
Avgusta Černigoja (1898–1985), Ivana Čarga (1898–1958), Iva Spinčiča (1903–
1985),14 Edvarda Stepančiča (1908–1991) in Ferda Delaka. Poleg njih pa se je
na natečaj prijavil še hišni scenograf Ivan Vavpotič. Prispeli scenski osnut-
ki so bili narejeni po sodobnih likovnih, arhitekturnih in scenografskih
smernicah, od Vavpotičeve ekspresionistične zasnove do najbolj avantgar-
dne zamisli Edvarda Stepančiča, ki se je poigral z različnimi odrskimi vi-
šinami ter igro svetlobe.15 Zmagala pa je konservativna, ekspresionistična,
kulisna scenska ideja hišnega scenografa Vavpotiča, tudi zato, ker se je tedaj
ekspresionizem kot stil že dobro ukoreninil v slovensko likovno umetnost
in kot tak postal sprejemljiv v umetniških in gledaliških krogih.
Po neuspelem poskusu, da bi Kogojevo opero videli v sodobnejši,
avantg ardni opravi, je Mirko Polič še naprej vztrajal pri modernizaciji reži-
je in scenografije. Pri tem mu je pomagal novi hišni scenograf, rusko šolan
Ukrajinec Vasilij Uljaniščev (1887–1934).16 Na oba ljubljanska odra (dram-
skega in opernega) je ob svojem prihodu maja leta 1930 prinesel sodobnej-
še scenografske prakse, temelječe na avantgardnih novostih. Med njimi je
izstopala postavitev Delannoyevega baleta Damski lovec (15. 10. 1931, Ope
ra Narodnega gledališča v Ljubljani), ki ga je, tako v kostumskem kot sce-
nografskem smislu, osnoval z očitnim naslonom na gledališko delavnico
nemške, umetniške šole Bauhaus, predvsem na znameniti Triadični balet
Oskarja Schlemmerja (1888–1943).17
Hkrati ni zanemarljivo dejstvo, da se je v tem obdobju na ljubljanskem
opernem odru zvrstilo kar nekaj avantgardno zasnovanih uprizoritev, ki
niso bile del rednega opernega repertoarja, temveč so prišle v operno hišo
kot gostujoče predstave amaterskih odrov, med njimi tudi predstave De-
lavskega odra v Ljubljani. Operni oder je bil odlična referenca, bil je več-
ji in tehnično zmogljivejši, kar je ustvarjalcem amaterskih odrov omogo-
čalo več svobode pri ustvarjanju. Z Delavskim odrom je tu gostoval tudi
13 Kogojevo opero Črne maske so v scenografiji Ivana Vavpotiča premierno uprizorili
7. maja 1929 v režiji Borisa Kriveckega.
14 Ivo Spinčič je kot scenograf leto prej sodeloval na odru Narodnega gledališča v Lju-
bljani, kjer je postavil sodoben interier pri Kulundžičevi Polnoči (19. 10. 1927, režija
Ciril Debevec). Ostali se z delom na poklicnih gledaliških odrih še niso srečali.
15 Ferdo Delak, »Scenični osnutki Kogojeve opere Črne maske«, Ilustracija 1, št. 6
(1929): 182.
16 Pred prihodom v Ljubljano je Uljaniščev nekaj časa deloval tudi kot scenograf mo-
skovskega Hudožestvenega gledališča in si tam pridobil pomembne izkušnje.
17 Kocjančič, Prostor v prostoru, vol. I., 149.
497
ro Črne maske,13 na katerega je ravnatelj Polič povabil svoje mladostne trža-
ške in primorske kolege, predstavnike slovenskega avantgardnega gibanja:
Avgusta Černigoja (1898–1985), Ivana Čarga (1898–1958), Iva Spinčiča (1903–
1985),14 Edvarda Stepančiča (1908–1991) in Ferda Delaka. Poleg njih pa se je
na natečaj prijavil še hišni scenograf Ivan Vavpotič. Prispeli scenski osnut-
ki so bili narejeni po sodobnih likovnih, arhitekturnih in scenografskih
smernicah, od Vavpotičeve ekspresionistične zasnove do najbolj avantgar-
dne zamisli Edvarda Stepančiča, ki se je poigral z različnimi odrskimi vi-
šinami ter igro svetlobe.15 Zmagala pa je konservativna, ekspresionistična,
kulisna scenska ideja hišnega scenografa Vavpotiča, tudi zato, ker se je tedaj
ekspresionizem kot stil že dobro ukoreninil v slovensko likovno umetnost
in kot tak postal sprejemljiv v umetniških in gledaliških krogih.
Po neuspelem poskusu, da bi Kogojevo opero videli v sodobnejši,
avantg ardni opravi, je Mirko Polič še naprej vztrajal pri modernizaciji reži-
je in scenografije. Pri tem mu je pomagal novi hišni scenograf, rusko šolan
Ukrajinec Vasilij Uljaniščev (1887–1934).16 Na oba ljubljanska odra (dram-
skega in opernega) je ob svojem prihodu maja leta 1930 prinesel sodobnej-
še scenografske prakse, temelječe na avantgardnih novostih. Med njimi je
izstopala postavitev Delannoyevega baleta Damski lovec (15. 10. 1931, Ope
ra Narodnega gledališča v Ljubljani), ki ga je, tako v kostumskem kot sce-
nografskem smislu, osnoval z očitnim naslonom na gledališko delavnico
nemške, umetniške šole Bauhaus, predvsem na znameniti Triadični balet
Oskarja Schlemmerja (1888–1943).17
Hkrati ni zanemarljivo dejstvo, da se je v tem obdobju na ljubljanskem
opernem odru zvrstilo kar nekaj avantgardno zasnovanih uprizoritev, ki
niso bile del rednega opernega repertoarja, temveč so prišle v operno hišo
kot gostujoče predstave amaterskih odrov, med njimi tudi predstave De-
lavskega odra v Ljubljani. Operni oder je bil odlična referenca, bil je več-
ji in tehnično zmogljivejši, kar je ustvarjalcem amaterskih odrov omogo-
čalo več svobode pri ustvarjanju. Z Delavskim odrom je tu gostoval tudi
13 Kogojevo opero Črne maske so v scenografiji Ivana Vavpotiča premierno uprizorili
7. maja 1929 v režiji Borisa Kriveckega.
14 Ivo Spinčič je kot scenograf leto prej sodeloval na odru Narodnega gledališča v Lju-
bljani, kjer je postavil sodoben interier pri Kulundžičevi Polnoči (19. 10. 1927, režija
Ciril Debevec). Ostali se z delom na poklicnih gledaliških odrih še niso srečali.
15 Ferdo Delak, »Scenični osnutki Kogojeve opere Črne maske«, Ilustracija 1, št. 6
(1929): 182.
16 Pred prihodom v Ljubljano je Uljaniščev nekaj časa deloval tudi kot scenograf mo-
skovskega Hudožestvenega gledališča in si tam pridobil pomembne izkušnje.
17 Kocjančič, Prostor v prostoru, vol. I., 149.
497
