Page 500 - Weiss, Jernej, ur./ed. 2021. Opereta med obema svetovnima vojnama ▪︎ Operetta between the Two World Wars. Koper/Ljubljana: Založba Univerze na Primorskem in Festival Ljubljana. Studia musicologica Labacensia, 5
P. 500
opereta med obema svetovnima vojnama
režiser Ferdo Delak. Med drugim je v novi inscenaciji Ljuba Ravnikarja
(1905–1973) in z govornim zborom premierno uprizoril Cankarjevega Hlap
ca Jerneja (21. 5. 1932).18 Uprizoritev je bila režijsko, dramaturško in sceno
grafsko izredno pomembna, saj je temeljila na skoraj performativno prede-
lanem Cankarjevem besedilu, ki je bilo na odru prezentirano s projekcijo
v parole prirejenih, skrajšanih citatov in politično provokativnih scenskih
podob. Z uspešno in priljubljeno predstavo sta Delak in Ravnikar še leta go-
stovala po slovenskih amaterskih odrih. Kot se je izkazalo ob zadnjih razi-
skavah, pa sta z njo, v novi igralski zasedbi, po drugi svetovni vojni otvori-
la tudi Slovensko gledališče v Trstu.19
Sočasno se je na ljubljanskem opernem odru občinstvu predstavil tudi
študent arhitekture Bojan Stupica (1910–1970) s svojo gledališko skupino
Obrazniki. Uprizorili so vojno dramo Paula Raynala Le tombeau sous l`arc
de triomphe, preimenovano v Vojna in mir (21. 12. 1931).20 Predstava je zaradi
številnih težav na odru povsem propadla, a je v scenografiji že kazala Stu-
pičeve težnje po sodobni, v realizem usmerjeni scenski podobi, kakršne pri
nas še nismo videli. Kmalu nato je Stupica dobil povabilo za sodelovanje na
mariborskem odru, kjer je zablestel kot režiser in scenograf dramskih pred-
stav in se lotil postavitve Stolzovega Izgubljenega valčka (25. 12. 1934).
Vsi ti dogodki v Operi so v hišo prinašali nove smernice, pa tudi željo
po novem, drugačnem, hkrati pa nevsiljivo seznanjali sicer konservativno
publiko z novimi gledališkimi praksami. Te so iz amaterskega miljeja po-
časi prodirale na naše poklicne odre.
Operetna scenografija ob režijah Bratka Krefta
Ravnatelj Mirko Polič je torej želel modernizirati operne, pa tudi operet-
ne predstave. Pionirsko je poskusil z uvedbo profesionalnih režiserjev, ki
jih do tedaj ljubljanska operna hiša ni imela. To delo so namreč opravlja-
li operni kapelniki. V nekem intervjuju je ponosno povedal, da bodo v no-
vem letu mesto opernega režiserja zasedli dramski režiserji Osip Šest (1893–
1962), Ciril Debevec (1903–1973), Bratko Kreft in Ferdo Delak. Prav posebno
18 I. V., »Delavski oder 'Svobode' v Ljubljani. Uprizoritev Cankarjevega 'Hlapca Jerne-
ja in njegove pravice' v operi. - Nova inscenacija. - Govorilni zbor«, Delavska politi
ka 7, št. 41 (21. maj 1932): 3.
19 Ana Kocjančič, Prostor v prostoru, Scenografija na Slovenskem od 17. stoletja do leta
1991, vol. II. (Ljubljana: Slovenski gledališki inštitut, 2018), 48.
20 Anon., »Stremljenje obraznikov v gledališču (razgovor urednika z Milanom Skrbin-
škom)«, Jutro: ponedeljska izdaja 12, št. 294a (21. december 1931): 2, http://www.dlib.
si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-HXOQISCF.
498
režiser Ferdo Delak. Med drugim je v novi inscenaciji Ljuba Ravnikarja
(1905–1973) in z govornim zborom premierno uprizoril Cankarjevega Hlap
ca Jerneja (21. 5. 1932).18 Uprizoritev je bila režijsko, dramaturško in sceno
grafsko izredno pomembna, saj je temeljila na skoraj performativno prede-
lanem Cankarjevem besedilu, ki je bilo na odru prezentirano s projekcijo
v parole prirejenih, skrajšanih citatov in politično provokativnih scenskih
podob. Z uspešno in priljubljeno predstavo sta Delak in Ravnikar še leta go-
stovala po slovenskih amaterskih odrih. Kot se je izkazalo ob zadnjih razi-
skavah, pa sta z njo, v novi igralski zasedbi, po drugi svetovni vojni otvori-
la tudi Slovensko gledališče v Trstu.19
Sočasno se je na ljubljanskem opernem odru občinstvu predstavil tudi
študent arhitekture Bojan Stupica (1910–1970) s svojo gledališko skupino
Obrazniki. Uprizorili so vojno dramo Paula Raynala Le tombeau sous l`arc
de triomphe, preimenovano v Vojna in mir (21. 12. 1931).20 Predstava je zaradi
številnih težav na odru povsem propadla, a je v scenografiji že kazala Stu-
pičeve težnje po sodobni, v realizem usmerjeni scenski podobi, kakršne pri
nas še nismo videli. Kmalu nato je Stupica dobil povabilo za sodelovanje na
mariborskem odru, kjer je zablestel kot režiser in scenograf dramskih pred-
stav in se lotil postavitve Stolzovega Izgubljenega valčka (25. 12. 1934).
Vsi ti dogodki v Operi so v hišo prinašali nove smernice, pa tudi željo
po novem, drugačnem, hkrati pa nevsiljivo seznanjali sicer konservativno
publiko z novimi gledališkimi praksami. Te so iz amaterskega miljeja po-
časi prodirale na naše poklicne odre.
Operetna scenografija ob režijah Bratka Krefta
Ravnatelj Mirko Polič je torej želel modernizirati operne, pa tudi operet-
ne predstave. Pionirsko je poskusil z uvedbo profesionalnih režiserjev, ki
jih do tedaj ljubljanska operna hiša ni imela. To delo so namreč opravlja-
li operni kapelniki. V nekem intervjuju je ponosno povedal, da bodo v no-
vem letu mesto opernega režiserja zasedli dramski režiserji Osip Šest (1893–
1962), Ciril Debevec (1903–1973), Bratko Kreft in Ferdo Delak. Prav posebno
18 I. V., »Delavski oder 'Svobode' v Ljubljani. Uprizoritev Cankarjevega 'Hlapca Jerne-
ja in njegove pravice' v operi. - Nova inscenacija. - Govorilni zbor«, Delavska politi
ka 7, št. 41 (21. maj 1932): 3.
19 Ana Kocjančič, Prostor v prostoru, Scenografija na Slovenskem od 17. stoletja do leta
1991, vol. II. (Ljubljana: Slovenski gledališki inštitut, 2018), 48.
20 Anon., »Stremljenje obraznikov v gledališču (razgovor urednika z Milanom Skrbin-
škom)«, Jutro: ponedeljska izdaja 12, št. 294a (21. december 1931): 2, http://www.dlib.
si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-HXOQISCF.
498
