Page 517 - Weiss, Jernej, ur./ed. 2021. Opereta med obema svetovnima vojnama ▪︎ Operetta between the Two World Wars. Koper/Ljubljana: Založba Univerze na Primorskem in Festival Ljubljana. Studia musicologica Labacensia, 5
P. 517
trst (in gorica) v blesteči luči trojezičnih operet
for entertainment were built, while old ones – among them thea
ters – proliferated.
A hundred years on, the most global ‘operatic’ genre was European
operetta, in many senses a direct predecessor of the megamusical.
Its heyday between the middle of the nineteenth century and the
1930s coincided with an era historians have described as the ‘first
age of globalization’.4
V urbanizacijo mestnih središč se je vključil tudi Trst, ki je bil v teh le-
tih edino pristanišče avstro-ogrskega cesarstva. K razvoju sta znatno pri-
spevali dve pomembni dejstvi, in sicer podelitev statusa prostega pristani-
šča Trstu in odprtje Sueškega prekopa, po katerem so v Trst plule ladje z
vsega sveta.
Z globalizacijo pa je v Trstu postala opereta tudi sredstvo, s katerim so
skušali oblikovati zavest o nacionalni pripadnosti novih priseljencev in raz-
lično govorečih meščanskih tkiv, ki so sobivala v mestu sv. Justa. Ta dvoj-
na narava spektaklov med globalizacijo in poudarjanjem nacionalne pripa-
dnosti je dobila polemične odtise tudi v razpravi, ki se je vnela na straneh
Edinosti in v katero sta bila vpletena Mirko Polič in Emil Adamič, ki sta na
začetku 20. stoletja sočasno živela in delovala v Trstu.5
Mirko Polič, rojen v Trstu hrvaškemu očetu, ki se je preselil v mesto in
deloval kot tiskar za časopis Edinost, je v mestu odraščal in se šolal na ita-
lijanskem konservatoriju, kar ga je oblikovalo v glasbenika in dirigenta.6
Emil Adamič pa se je kot novoporočenec s soprogo odločil, da se pre-
selita iz Kamnika v Trst, ki se jima je takrat zdel pravo evropsko velemesto.7
Tako kot Mirko Polič, Vasilij Mirk, Dušan Štular, bratje Dušan, Ivan Karlo
in Belizar Sancin, Mario Šimenc in Srečko Kumar se je tudi Emil Adamič
odločil za šolanje na italijanskem konservatoriju, kjer še danes hranijo nje-
gov Preludij za orkester in Štiri sonate za violino in klavir.
Polič in Adamič pa sta bila zelo aktivna predvsem v slovenskem oko-
lju. Polič je, skupaj z režiserjem Dragutinovićem, postavil na oder števil-
ne domače in tuje operete, vse do leta 1913, ko je – domnevno zaradi prepo-
4 Ibid., 8.
5 Polemiko bom obravnavala v naslednjih poglavjih.
6 Ciril Cvetko, Mirko Polič, dirigent in skladatelj (Ljubljana: Slovenski gledališki in
filmski muzej, 1995).
7 Antoni, »Adamičeva tržaška leta«, 27–8.
515
for entertainment were built, while old ones – among them thea
ters – proliferated.
A hundred years on, the most global ‘operatic’ genre was European
operetta, in many senses a direct predecessor of the megamusical.
Its heyday between the middle of the nineteenth century and the
1930s coincided with an era historians have described as the ‘first
age of globalization’.4
V urbanizacijo mestnih središč se je vključil tudi Trst, ki je bil v teh le-
tih edino pristanišče avstro-ogrskega cesarstva. K razvoju sta znatno pri-
spevali dve pomembni dejstvi, in sicer podelitev statusa prostega pristani-
šča Trstu in odprtje Sueškega prekopa, po katerem so v Trst plule ladje z
vsega sveta.
Z globalizacijo pa je v Trstu postala opereta tudi sredstvo, s katerim so
skušali oblikovati zavest o nacionalni pripadnosti novih priseljencev in raz-
lično govorečih meščanskih tkiv, ki so sobivala v mestu sv. Justa. Ta dvoj-
na narava spektaklov med globalizacijo in poudarjanjem nacionalne pripa-
dnosti je dobila polemične odtise tudi v razpravi, ki se je vnela na straneh
Edinosti in v katero sta bila vpletena Mirko Polič in Emil Adamič, ki sta na
začetku 20. stoletja sočasno živela in delovala v Trstu.5
Mirko Polič, rojen v Trstu hrvaškemu očetu, ki se je preselil v mesto in
deloval kot tiskar za časopis Edinost, je v mestu odraščal in se šolal na ita-
lijanskem konservatoriju, kar ga je oblikovalo v glasbenika in dirigenta.6
Emil Adamič pa se je kot novoporočenec s soprogo odločil, da se pre-
selita iz Kamnika v Trst, ki se jima je takrat zdel pravo evropsko velemesto.7
Tako kot Mirko Polič, Vasilij Mirk, Dušan Štular, bratje Dušan, Ivan Karlo
in Belizar Sancin, Mario Šimenc in Srečko Kumar se je tudi Emil Adamič
odločil za šolanje na italijanskem konservatoriju, kjer še danes hranijo nje-
gov Preludij za orkester in Štiri sonate za violino in klavir.
Polič in Adamič pa sta bila zelo aktivna predvsem v slovenskem oko-
lju. Polič je, skupaj z režiserjem Dragutinovićem, postavil na oder števil-
ne domače in tuje operete, vse do leta 1913, ko je – domnevno zaradi prepo-
4 Ibid., 8.
5 Polemiko bom obravnavala v naslednjih poglavjih.
6 Ciril Cvetko, Mirko Polič, dirigent in skladatelj (Ljubljana: Slovenski gledališki in
filmski muzej, 1995).
7 Antoni, »Adamičeva tržaška leta«, 27–8.
515
