Page 519 - Weiss, Jernej, ur./ed. 2021. Opereta med obema svetovnima vojnama ▪︎ Operetta between the Two World Wars. Koper/Ljubljana: Založba Univerze na Primorskem in Festival Ljubljana. Studia musicologica Labacensia, 5
P. 519
trst (in gorica) v blesteči luči trojezičnih operet
govoreče skupine vključevale Trst in Gorico v svoje turneje, nimamo. Po-
polno sliko takratnega dogajanja bi osvetlili pregledi časopisnih člankov.
V Gorici je bila opereta priljubljena, v mestnih gledališčih so jo izvaja-
li od leta 1879. V Gorici so bila bolj kot v Trstu vidna nacionalna trenja, saj
so imele italijanske potujoče skupine več uspeha kot nemške, vsaj do 90. let.
Pozneje so tudi v Gorici izvajali iste operete kot v Trstu.
Z zamikom nekaj desetletij so tako v Trstu kot Gorici tudi slovensko
govoreči meščani dobili svoje operetne predstave. V drugi polovici 19. sto-
letja so po društvih, ki so imela svoje sedeže v podeželskih vaseh okrog Tr-
sta, prirejali burke, veseloigre in podobne zabave. Tudi za osvetlitev goriške
scene bi za celostno podobo nujno potrebovali pregled člankov in novic iz
takratnih časopisov.
Med prvimi znanimi predstavami je bil Ipavčev Tičnik, ki so ga leta
1884 uprizorili v tržaškem mestnem gledališču La Fenice v organizaciji De-
lavskega in Podpornega društva.13 Ob prehodu v novo stoletje je bila sloven-
ska scena zelo živahna predvsem v domači produkciji. Pisatelj in drama-
tik Fran Govekar je naročil Viktorju Parmi, naj napiše scensko glasbo za
Rokovnjače (1897) in Legionarije (1903), ki so bili v naslednjih letih večkrat
uprizorjeni. Tudi podeželski slovenski odri na Tržaškem so ponujali ustvar-
jalno in poustvarjalno domačo produkcijo, taka sta npr. Vilharjeva »veselo
igra v jednem dejanju« Poštena deklica14 v priredbi Pevskega društva Zarja
v Rojanu in Dva gospoda, jeden sluga Hrabroslava Ražma15 v priredbi Žen-
skega oddelka pevskega Društva Lipa v Bazovici. Predstave so postajale vse
bolj kakovostne in odmevne ter so ustvarjale združevalne priložnosti, v ka-
terih se je oblikovala slovenska in slovanska, takrat so jo imenovali slavljan
ska, narodna zavest. Največkrat so jih uprizorili v okoliških kulturnih do-
movih, ob pomembnejših priložnostih pa so najeli večja mestna gledališča.
Po letu 1904, torej po odprtju Narodnega doma v središču mesta, se je glav-
no dogajanje osredotočilo na plese in prireditve v veliki dvorani te prestižne
13 Slovan 1, št. 7 (14. februar 1884): 53, http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:doc-O-
AFEO8TH. O prisotnosti in priljubljenosti bratov Ipavcev na Tržaškem sem pisala v
članku z naslovom Izvedbe Ipavčevih del na Tržaškem: Luisa Antoni, »Izvedbe Ipav-
čevih del na Tržaškem«, v Benjamin in Gustav Ipavec: zbornik prispevkov simpozija
ob 100. obletnici smrti Benjamina in Gustava Ipavca, ur. Primož Kuret (Šentjur: Knji-
žnica, 2009), 161–79.
14 Edinost (Trst) 26, št. 38 (15. februar 1901): 3, http://www.dlib.si/?URN=URN:NB-
N:SI:doc-QW6RRR0V.
15 Edinost (Trst) 26, št. 79 (6. april 1901): 3, http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:do-
c-BUQX0P6A. O Hrabroslavu Ražmu (1863–1908) imamo zelo malo podatkov: rodil
se je v Bazovici in je vodil zbore v Barkovljah, kjer je bil tudi organist.
517
govoreče skupine vključevale Trst in Gorico v svoje turneje, nimamo. Po-
polno sliko takratnega dogajanja bi osvetlili pregledi časopisnih člankov.
V Gorici je bila opereta priljubljena, v mestnih gledališčih so jo izvaja-
li od leta 1879. V Gorici so bila bolj kot v Trstu vidna nacionalna trenja, saj
so imele italijanske potujoče skupine več uspeha kot nemške, vsaj do 90. let.
Pozneje so tudi v Gorici izvajali iste operete kot v Trstu.
Z zamikom nekaj desetletij so tako v Trstu kot Gorici tudi slovensko
govoreči meščani dobili svoje operetne predstave. V drugi polovici 19. sto-
letja so po društvih, ki so imela svoje sedeže v podeželskih vaseh okrog Tr-
sta, prirejali burke, veseloigre in podobne zabave. Tudi za osvetlitev goriške
scene bi za celostno podobo nujno potrebovali pregled člankov in novic iz
takratnih časopisov.
Med prvimi znanimi predstavami je bil Ipavčev Tičnik, ki so ga leta
1884 uprizorili v tržaškem mestnem gledališču La Fenice v organizaciji De-
lavskega in Podpornega društva.13 Ob prehodu v novo stoletje je bila sloven-
ska scena zelo živahna predvsem v domači produkciji. Pisatelj in drama-
tik Fran Govekar je naročil Viktorju Parmi, naj napiše scensko glasbo za
Rokovnjače (1897) in Legionarije (1903), ki so bili v naslednjih letih večkrat
uprizorjeni. Tudi podeželski slovenski odri na Tržaškem so ponujali ustvar-
jalno in poustvarjalno domačo produkcijo, taka sta npr. Vilharjeva »veselo
igra v jednem dejanju« Poštena deklica14 v priredbi Pevskega društva Zarja
v Rojanu in Dva gospoda, jeden sluga Hrabroslava Ražma15 v priredbi Žen-
skega oddelka pevskega Društva Lipa v Bazovici. Predstave so postajale vse
bolj kakovostne in odmevne ter so ustvarjale združevalne priložnosti, v ka-
terih se je oblikovala slovenska in slovanska, takrat so jo imenovali slavljan
ska, narodna zavest. Največkrat so jih uprizorili v okoliških kulturnih do-
movih, ob pomembnejših priložnostih pa so najeli večja mestna gledališča.
Po letu 1904, torej po odprtju Narodnega doma v središču mesta, se je glav-
no dogajanje osredotočilo na plese in prireditve v veliki dvorani te prestižne
13 Slovan 1, št. 7 (14. februar 1884): 53, http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:doc-O-
AFEO8TH. O prisotnosti in priljubljenosti bratov Ipavcev na Tržaškem sem pisala v
članku z naslovom Izvedbe Ipavčevih del na Tržaškem: Luisa Antoni, »Izvedbe Ipav-
čevih del na Tržaškem«, v Benjamin in Gustav Ipavec: zbornik prispevkov simpozija
ob 100. obletnici smrti Benjamina in Gustava Ipavca, ur. Primož Kuret (Šentjur: Knji-
žnica, 2009), 161–79.
14 Edinost (Trst) 26, št. 38 (15. februar 1901): 3, http://www.dlib.si/?URN=URN:NB-
N:SI:doc-QW6RRR0V.
15 Edinost (Trst) 26, št. 79 (6. april 1901): 3, http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:do-
c-BUQX0P6A. O Hrabroslavu Ražmu (1863–1908) imamo zelo malo podatkov: rodil
se je v Bazovici in je vodil zbore v Barkovljah, kjer je bil tudi organist.
517
