Page 520 - Weiss, Jernej, ur./ed. 2021. Opereta med obema svetovnima vojnama ▪︎ Operetta between the Two World Wars. Koper/Ljubljana: Založba Univerze na Primorskem in Festival Ljubljana. Studia musicologica Labacensia, 5
P. 520
opereta med obema svetovnima vojnama
večnamenske stavbe, ki jo je zasnoval arhitekt Maks Fabiani. V istih letih so
tržaški velmožje ustanovili Dramatično društvo in Glasbeno matico, ki sta
tudi dobila svoje prostore v Narodnem domu. Tako se je začelo najbolj us-
pešno obdobje glasbeno-scenskih uprizoritev tržaških Slovencev. Seznam
uprizorjenih del, ki je še vedno nepopoln, kaže, da so domačo produkci-
jo bogatili tudi naslovi iz mednarodnega repertoarja operet, kar je pripelja-
lo do že omenjenih polemik med Emilom Adamičem in Mirkom Poličem.
Adamiču je bilo do tega, da bi se počasi in vztrajno vzgajalo ljudstvo in kre-
pilo njegovo narodno zavest, trinajst let mlajši Polič pa je meril predvsem
na kakovost izvedenih del, pa čeprav so bili izvajalci ljubitelji.
V članku, ki je izšel v Edinosti 25. februarja 1910, je Adamič po kriti-
škem zapisu o koncertu Bruseljskega godalnega kvarteta dodal:
Ne zadostuje, da celo škoduje muzikalni izobrazbi mase, če hoče to
ali ono pevsko društvo s prirejanjem obskurnih operet, ki se dajo
v dvomljivi pevski opremi, imponirati muzikalno nenaobraženim
ljudem. Ti ljudje seveda niso slišali boljšega, zato jim je to višek
umetnosti in njih navdušenje ne pozna mej.16
Polič je takoj naslednji dan poslal Edinosti dolg zapis, naslovljen »G.
Adamiču in raznim zakulisnim kritikom«, v katerem odgovarja takole:
Prepričan sem bil, da prej ali slej pride odmev raznih zakulisnih
kritik in zafrkacij o uprizoritvi operete »Mam‘zelle Nitouche« v jav
nost. Vendar pa nisem pričakoval, da se to zgodi v taki formi in
taki priliki (glej včerajš. »Edinost« pod: Književnost in umetnost).
Zdi se pač, da gospoda niso mogli dobiti druge prilike, da bi pove
dali, kaj jih teži.
Pa naj bo kakorkoli: Čutim se prisiljenega, da podam nekoliko od
govora, da se ščisti obzorje.
Najprej naj zabeležim, da je g. Adamič še-le sedaj spoznal, da
je »Mam‘zelle Nitouche« »obskurna opereta«, menda ker se je
predrznilo jo vprizoriti navadno pevsko društvo. Kolikor je meni
znano, je ta »obskurna opereta« na repertoiru vseh boljših gledali
šč, ne izuzemši ljubljanskega, ter jo dajajo operetne družbe, ki pri
16 Edinost (Trst) 35, št. 56 (25. februar 1910): 3, http://www.dlib.si/?URN=URN:NB-
N:SI:doc-IAJ833UD.
518
večnamenske stavbe, ki jo je zasnoval arhitekt Maks Fabiani. V istih letih so
tržaški velmožje ustanovili Dramatično društvo in Glasbeno matico, ki sta
tudi dobila svoje prostore v Narodnem domu. Tako se je začelo najbolj us-
pešno obdobje glasbeno-scenskih uprizoritev tržaških Slovencev. Seznam
uprizorjenih del, ki je še vedno nepopoln, kaže, da so domačo produkci-
jo bogatili tudi naslovi iz mednarodnega repertoarja operet, kar je pripelja-
lo do že omenjenih polemik med Emilom Adamičem in Mirkom Poličem.
Adamiču je bilo do tega, da bi se počasi in vztrajno vzgajalo ljudstvo in kre-
pilo njegovo narodno zavest, trinajst let mlajši Polič pa je meril predvsem
na kakovost izvedenih del, pa čeprav so bili izvajalci ljubitelji.
V članku, ki je izšel v Edinosti 25. februarja 1910, je Adamič po kriti-
škem zapisu o koncertu Bruseljskega godalnega kvarteta dodal:
Ne zadostuje, da celo škoduje muzikalni izobrazbi mase, če hoče to
ali ono pevsko društvo s prirejanjem obskurnih operet, ki se dajo
v dvomljivi pevski opremi, imponirati muzikalno nenaobraženim
ljudem. Ti ljudje seveda niso slišali boljšega, zato jim je to višek
umetnosti in njih navdušenje ne pozna mej.16
Polič je takoj naslednji dan poslal Edinosti dolg zapis, naslovljen »G.
Adamiču in raznim zakulisnim kritikom«, v katerem odgovarja takole:
Prepričan sem bil, da prej ali slej pride odmev raznih zakulisnih
kritik in zafrkacij o uprizoritvi operete »Mam‘zelle Nitouche« v jav
nost. Vendar pa nisem pričakoval, da se to zgodi v taki formi in
taki priliki (glej včerajš. »Edinost« pod: Književnost in umetnost).
Zdi se pač, da gospoda niso mogli dobiti druge prilike, da bi pove
dali, kaj jih teži.
Pa naj bo kakorkoli: Čutim se prisiljenega, da podam nekoliko od
govora, da se ščisti obzorje.
Najprej naj zabeležim, da je g. Adamič še-le sedaj spoznal, da
je »Mam‘zelle Nitouche« »obskurna opereta«, menda ker se je
predrznilo jo vprizoriti navadno pevsko društvo. Kolikor je meni
znano, je ta »obskurna opereta« na repertoiru vseh boljših gledali
šč, ne izuzemši ljubljanskega, ter jo dajajo operetne družbe, ki pri
16 Edinost (Trst) 35, št. 56 (25. februar 1910): 3, http://www.dlib.si/?URN=URN:NB-
N:SI:doc-IAJ833UD.
518
