Page 521 - Weiss, Jernej, ur./ed. 2021. Opereta med obema svetovnima vojnama ▪︎ Operetta between the Two World Wars. Koper/Ljubljana: Založba Univerze na Primorskem in Festival Ljubljana. Studia musicologica Labacensia, 5
P. 521
trst (in gorica) v blesteči luči trojezičnih operet
hajajo v Trst, kot nekako posebnost in še celo rezano in skrajšano,
kar mi seveda nismo storili.17
Na ta »nepričakovani odgovor« se je Adamič odzval in ob popravku,
da Mam‘zelle Nitouche res ni obskurna opereta, še enkrat poudaril to, kar
je že zapisal:
Če bi se ti meseci, ti trudapolni večeri porabili v naštudiranje dobrih
in naprednih zborov, zamogla bi Čitalnica napraviti marsikje lep
utis ter si pridobiti povsodi (ne le pri njej) pogrešanih zaslug za
našo slovensko pesem. Seveda, po mnenju g. Mirka Poliča, je »poš
teno« vprizarjanje navadnih burk s petjem začetek k poti do popu
larnih koncertov in muzikalni izobrazbi našega ljudstva.
[…] Tisti, ki bodo hodili po najinih grobeh, bodo sodili kdo je storil
za povzdigo slovanske pesmi in muzikalne izobrazbe naše več: Vi,
ali jaz! Trudite se tako, kakor se jaz in še bolj, kajti več časa in mla
dosti imate pred seboj, pa si bova dobra prijatelja.18
Verjetno je ta polemika razlog za dejstvo, da je leta 1911, ko je vsesloven-
ski pripravljalni odbor zbiral sredstva za postavitev spomenika Benjaminu
in Gustavu Ipavcu, čitalnica pri Sv. Jakobu pripravila novo uprizoritev Tič
nika, pri kateri sta bila glavna pobudnika Adamič – ta je ob uprizoritvi imel
tudi slavnostni govor19 – in takrat mladi Vasilij Mirk. V napovednem član-
ku, ki nosi podpis V. M. (skoraj gotovo kratica za Vasilija Mirka), beremo:
To prvo domače delo je brez dvoma boljše nego marsikatera nem
ška ali francoska opereta, ki stopa po naših odrih. Uvažujemo ven
dar enkrat tudi svoje stvari, in ko teh ni več, naj pridejo na vrsto
tuje. Ali ni čudno, oziroma značilno, da za Tičnika naši Slovenci
niti ne vedo, da eksistira?20
Kljub Adamičevim besedam in njegovemu trudu so slovenska društva
v Trstu in okolici uprizarjala vse manj domačih operet in burk in vse več tu-
jih operet. Ob Hervéjevi Mam’zelle Nitouche v slovenskem jeziku še že ome-
17 Edinost (Trst) 35, št. 57 (26. februar 1910): 3, http://www.dlib.si/?URN=URN:NB-
N:SI:doc-97S5L7PL.
18 Edinost (Trst) 35, št. 58 (27. februar 1910): 3, http://www.dlib.si/?URN=URN:NB-
N:SI:doc-U0DG48N9.
19 Lida Debelli Turk, ur., Sv. Jakob, zgodovinski razgledi po življenju Slovencev v trža
škem delavskem okraju (Trst: Založništvo tržaškega tiska, 1980), 197.
20 Edinost (Trst) 36, št. 106 (16. april 1911): 3, http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:-
doc-Q3FK73JC.
519
hajajo v Trst, kot nekako posebnost in še celo rezano in skrajšano,
kar mi seveda nismo storili.17
Na ta »nepričakovani odgovor« se je Adamič odzval in ob popravku,
da Mam‘zelle Nitouche res ni obskurna opereta, še enkrat poudaril to, kar
je že zapisal:
Če bi se ti meseci, ti trudapolni večeri porabili v naštudiranje dobrih
in naprednih zborov, zamogla bi Čitalnica napraviti marsikje lep
utis ter si pridobiti povsodi (ne le pri njej) pogrešanih zaslug za
našo slovensko pesem. Seveda, po mnenju g. Mirka Poliča, je »poš
teno« vprizarjanje navadnih burk s petjem začetek k poti do popu
larnih koncertov in muzikalni izobrazbi našega ljudstva.
[…] Tisti, ki bodo hodili po najinih grobeh, bodo sodili kdo je storil
za povzdigo slovanske pesmi in muzikalne izobrazbe naše več: Vi,
ali jaz! Trudite se tako, kakor se jaz in še bolj, kajti več časa in mla
dosti imate pred seboj, pa si bova dobra prijatelja.18
Verjetno je ta polemika razlog za dejstvo, da je leta 1911, ko je vsesloven-
ski pripravljalni odbor zbiral sredstva za postavitev spomenika Benjaminu
in Gustavu Ipavcu, čitalnica pri Sv. Jakobu pripravila novo uprizoritev Tič
nika, pri kateri sta bila glavna pobudnika Adamič – ta je ob uprizoritvi imel
tudi slavnostni govor19 – in takrat mladi Vasilij Mirk. V napovednem član-
ku, ki nosi podpis V. M. (skoraj gotovo kratica za Vasilija Mirka), beremo:
To prvo domače delo je brez dvoma boljše nego marsikatera nem
ška ali francoska opereta, ki stopa po naših odrih. Uvažujemo ven
dar enkrat tudi svoje stvari, in ko teh ni več, naj pridejo na vrsto
tuje. Ali ni čudno, oziroma značilno, da za Tičnika naši Slovenci
niti ne vedo, da eksistira?20
Kljub Adamičevim besedam in njegovemu trudu so slovenska društva
v Trstu in okolici uprizarjala vse manj domačih operet in burk in vse več tu-
jih operet. Ob Hervéjevi Mam’zelle Nitouche v slovenskem jeziku še že ome-
17 Edinost (Trst) 35, št. 57 (26. februar 1910): 3, http://www.dlib.si/?URN=URN:NB-
N:SI:doc-97S5L7PL.
18 Edinost (Trst) 35, št. 58 (27. februar 1910): 3, http://www.dlib.si/?URN=URN:NB-
N:SI:doc-U0DG48N9.
19 Lida Debelli Turk, ur., Sv. Jakob, zgodovinski razgledi po življenju Slovencev v trža
škem delavskem okraju (Trst: Založništvo tržaškega tiska, 1980), 197.
20 Edinost (Trst) 36, št. 106 (16. april 1911): 3, http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:-
doc-Q3FK73JC.
519
