Page 527 - Weiss, Jernej, ur./ed. 2021. Opereta med obema svetovnima vojnama ▪︎ Operetta between the Two World Wars. Koper/Ljubljana: Založba Univerze na Primorskem in Festival Ljubljana. Studia musicologica Labacensia, 5
P. 527
trst (in gorica) v blesteči luči trojezičnih operet
gilio Ranzato (1883–1937),42 Carlo Lombardo (1869–1959), Pasquale [Cataldo
Antonio] Mario Costa (1858–1933), Giuseppe Pietri (1886–1946) in Alfredo
Cuscinà (1881–1955); podatki pričajo tudi o izvedbah Mascagnijeve operete
Sì in Leoncavallove La reginetta delle rose. Ta je leta 1912 doživela svojo go-
riško praizvedbo.43
Ker so po letu 1925 začele pluti čezoceanske ladje iz Trsta v Severno in
Južno Ameriko, je zelo verjetno, da so potujoče skupine in njihovi impresa-
riji nastopali z istimi programi tudi na ameriških celinah. Tudi to poglav-
je še ni raziskano.
Ob koncu prvega pregleda prisotnosti operete v Trstu in mestih, ki so
bila s Trstom povezana, bi omenila še operetni festival v Opatiji med letoma
1935 in 1938, ki je gostil skladatelje, kot so Franz Lehàr, Emmerich Kálmán,
Robert Stolz in Miklós Brodsky. Sodelovali so tudi številni glasbeniki, po-
vezani s Trstom. Festival so v navzočnosti avtorjev prvo leto v celoti posve-
tili Lehárju, drugo pa Kálmánu, tretje leto so predstavili Mascagnijevo Si
in sklenili z delom Roxy und ihr Wunderteam Ábraháma. Med tržaškimi
umetniki, ki so bili na njem, naj omenim Guida Cergolija,44 ki se je pozne-
je preselil v Italijo.
Povojno obdobje
Z glasbenega vidika sta postala Trst in Gorica v medvojnem času manj za-
nimiva, saj je živahno, večjezično in medkulturno prepletanje različnih
operetnih in glasbenih skupin izginjalo in je ostala le italijanska ponudba.
Iz do danes zbranih podatkov lahko upravičeno sklepamo, da so se konec
19. in na začetku 20. stoletja prepletale operetne ponudbe v različnih jezi-
kih, kar je dajalo mestu Trst poseben čar ter vabilo in fasciniralo nove pri-
seljence. Trst je bil obenem prava valilnica za številne umetnike, zlasti slo-
venske in slovanske. Nekateri so se iz mesta izselili iz službenih razlogov
(na primer Viktor Parma), pozneje pa predvsem pod pritiskom prisilne ita-
42 Njegovi Cin-ci-là (1923) in Il paese dei campanelli (1925) sta še danes pravi zimzeleni
uspešnici tržaških operetnih odrov.
43 Alessandro Arbo, Musicisti di frontiera (Gorica: Edizioni La laguna, 1998), 146.
44 Guido Cergoli (Trst, 1912–Rim, 2000), brat bolj slavnega pesnika, novinarja in pisa-
telja Carolusa, se je rodil v družini, ki je bila po materini strani madžarskega in hr-
vaškega rodu, po očetovi pa slovenskega. Kot korepetitor je sodeloval na operetnem
Festivalu v Opatiji. Po obdobju, v katerem je sodeloval kot pianist in s svojim orke-
strom z Radiem Trieste, je dobil zaposlitev v Rimu. Prvič se je s svojim orkestrom
predstavil na tržaškem radiu januarja 1936, takrat je bil ta del severnoitalijanske me-
dijske mreže EIAR. Prim. Antoni, »Trieste and the surrounding areas«.
525
gilio Ranzato (1883–1937),42 Carlo Lombardo (1869–1959), Pasquale [Cataldo
Antonio] Mario Costa (1858–1933), Giuseppe Pietri (1886–1946) in Alfredo
Cuscinà (1881–1955); podatki pričajo tudi o izvedbah Mascagnijeve operete
Sì in Leoncavallove La reginetta delle rose. Ta je leta 1912 doživela svojo go-
riško praizvedbo.43
Ker so po letu 1925 začele pluti čezoceanske ladje iz Trsta v Severno in
Južno Ameriko, je zelo verjetno, da so potujoče skupine in njihovi impresa-
riji nastopali z istimi programi tudi na ameriških celinah. Tudi to poglav-
je še ni raziskano.
Ob koncu prvega pregleda prisotnosti operete v Trstu in mestih, ki so
bila s Trstom povezana, bi omenila še operetni festival v Opatiji med letoma
1935 in 1938, ki je gostil skladatelje, kot so Franz Lehàr, Emmerich Kálmán,
Robert Stolz in Miklós Brodsky. Sodelovali so tudi številni glasbeniki, po-
vezani s Trstom. Festival so v navzočnosti avtorjev prvo leto v celoti posve-
tili Lehárju, drugo pa Kálmánu, tretje leto so predstavili Mascagnijevo Si
in sklenili z delom Roxy und ihr Wunderteam Ábraháma. Med tržaškimi
umetniki, ki so bili na njem, naj omenim Guida Cergolija,44 ki se je pozne-
je preselil v Italijo.
Povojno obdobje
Z glasbenega vidika sta postala Trst in Gorica v medvojnem času manj za-
nimiva, saj je živahno, večjezično in medkulturno prepletanje različnih
operetnih in glasbenih skupin izginjalo in je ostala le italijanska ponudba.
Iz do danes zbranih podatkov lahko upravičeno sklepamo, da so se konec
19. in na začetku 20. stoletja prepletale operetne ponudbe v različnih jezi-
kih, kar je dajalo mestu Trst poseben čar ter vabilo in fasciniralo nove pri-
seljence. Trst je bil obenem prava valilnica za številne umetnike, zlasti slo-
venske in slovanske. Nekateri so se iz mesta izselili iz službenih razlogov
(na primer Viktor Parma), pozneje pa predvsem pod pritiskom prisilne ita-
42 Njegovi Cin-ci-là (1923) in Il paese dei campanelli (1925) sta še danes pravi zimzeleni
uspešnici tržaških operetnih odrov.
43 Alessandro Arbo, Musicisti di frontiera (Gorica: Edizioni La laguna, 1998), 146.
44 Guido Cergoli (Trst, 1912–Rim, 2000), brat bolj slavnega pesnika, novinarja in pisa-
telja Carolusa, se je rodil v družini, ki je bila po materini strani madžarskega in hr-
vaškega rodu, po očetovi pa slovenskega. Kot korepetitor je sodeloval na operetnem
Festivalu v Opatiji. Po obdobju, v katerem je sodeloval kot pianist in s svojim orke-
strom z Radiem Trieste, je dobil zaposlitev v Rimu. Prvič se je s svojim orkestrom
predstavil na tržaškem radiu januarja 1936, takrat je bil ta del severnoitalijanske me-
dijske mreže EIAR. Prim. Antoni, »Trieste and the surrounding areas«.
525
