Page 531 - Weiss, Jernej, ur./ed. 2021. Opereta med obema svetovnima vojnama ▪︎ Operetta between the Two World Wars. Koper/Ljubljana: Založba Univerze na Primorskem in Festival Ljubljana. Studia musicologica Labacensia, 5
P. 531
oi: https://doi.org/10.26493/978-961-293-055-4.529-548
Povzetki
Jacques Amblard
Opereta v Marseillu (Francija) v tridesetih letih 20. stoletja:
most k novi kulturni industriji. Primer Tina Rossija
V tridesetih letih prejšnjega stoletja sta bili v Marseillu, nemara najbolj
emblematičnem mestu južne Francije, vsaj dve veliki prizorišči operete:
Théâtre des Variétés in Alcazar. Tu je debitiral tudi mladi korziški pevec
Tino Rossi. Vendar pa je nastajajoča kulturna industrija, ki jo bo kmalu
(prav v tem obdobju) stigmatiziral Adorno, Rossija odkrila natanko v teh
prostorih prehoda in mutacije. Neki impresarij ga je oklical za »kralja očar-
ljivih pevcev«. Žanr operete tako v tridesetih letih 20. stoletja nastopa kot
zgodovinsko vozlišče. Tino Rossi, sprva tipičen operetni visoki tenor, je »lo-
gično« postal varietejski pevec, ki je v Franciji do danes prodal največ plošč.
Dejstvo, da je žanr operete po vojni zamrl, utegne biti zavajajoče. Operete
v resnici morda niso izginile, ampak zgolj mutirale v prihodnje muzikale
(kot je bil West Side Story, ki je leta 1962 osvojil 10 oskarjev) ali celo v mili-
jone albumov varietejske in pop glasbe, ki so norma naše današnje postmo-
derne glasbe. Izraz »operetni pevec« tako napačno označuje nekaj globoko
zastarelega. Nasprotno, morda ta izraz predstavlja steber današnje zahodne
družbe, ki jo je Guy Debord že pred pol stoletja (1967) poimenoval »družba
spektakla«. V nekem smislu je »vsa naša družba morda opereta«.
Ključne besede: kulturna industrija, plošče, spektakel, opereta, Tino Rossi
529
Povzetki
Jacques Amblard
Opereta v Marseillu (Francija) v tridesetih letih 20. stoletja:
most k novi kulturni industriji. Primer Tina Rossija
V tridesetih letih prejšnjega stoletja sta bili v Marseillu, nemara najbolj
emblematičnem mestu južne Francije, vsaj dve veliki prizorišči operete:
Théâtre des Variétés in Alcazar. Tu je debitiral tudi mladi korziški pevec
Tino Rossi. Vendar pa je nastajajoča kulturna industrija, ki jo bo kmalu
(prav v tem obdobju) stigmatiziral Adorno, Rossija odkrila natanko v teh
prostorih prehoda in mutacije. Neki impresarij ga je oklical za »kralja očar-
ljivih pevcev«. Žanr operete tako v tridesetih letih 20. stoletja nastopa kot
zgodovinsko vozlišče. Tino Rossi, sprva tipičen operetni visoki tenor, je »lo-
gično« postal varietejski pevec, ki je v Franciji do danes prodal največ plošč.
Dejstvo, da je žanr operete po vojni zamrl, utegne biti zavajajoče. Operete
v resnici morda niso izginile, ampak zgolj mutirale v prihodnje muzikale
(kot je bil West Side Story, ki je leta 1962 osvojil 10 oskarjev) ali celo v mili-
jone albumov varietejske in pop glasbe, ki so norma naše današnje postmo-
derne glasbe. Izraz »operetni pevec« tako napačno označuje nekaj globoko
zastarelega. Nasprotno, morda ta izraz predstavlja steber današnje zahodne
družbe, ki jo je Guy Debord že pred pol stoletja (1967) poimenoval »družba
spektakla«. V nekem smislu je »vsa naša družba morda opereta«.
Ključne besede: kulturna industrija, plošče, spektakel, opereta, Tino Rossi
529
