Page 535 - Weiss, Jernej, ur./ed. 2021. Opereta med obema svetovnima vojnama ▪︎ Operetta between the Two World Wars. Koper/Ljubljana: Založba Univerze na Primorskem in Festival Ljubljana. Studia musicologica Labacensia, 5
P. 535
povzetki
sti na nekdanje aktualnosti, ki so v teku let postale pozabljena preteklost. V
zgodovini je bila opereta zelo povezana z drugimi žanri ne samo prek alu-
zij na različna dela, temveč tudi kot blagajne napolnjujoča oblika glasbene-
ga gledališča. To je bilo v obdobju, ko sta francoska velika opera in izročilo
novonemške šole hitro dražili uprizoritve opernih novitet zelo pomembno.
Marsikje, zlasti v manjših središčih, je opereta sploh omogočala izvajanje za
različne kulture umetniško reprezentativnih del.
Operetna dramaturgija je zapletena zaradi potrebe po hkratnem upošteva-
nju zgodbene (sižejske) in glasbene logike; slednja terja izmenjevanje arij,
ansamblov, zborov in plesnih točk ter ima posebne zahteve pri uvodnih
in sklepnih prizorih. V kulturah, ki dolgo časa niso imele primerne infra-
strukture za vzpostavitev redno delujočega glasbenega gledališča, je bilo
obvladovanje žanrskih standardov vedno problem; to se kaže tudi pri da-
našnjih uprizoritvah del, ki so izvajana predvsem zaradi posameznih ele-
mentov – pretežno zaradi glasbe. Avtor prispevka je kot ustvarjalec novih
libretov za vrsto slovenskih oper(et), za katere se izvirna besedila niso oh-
ranila ali pa so bila napisana v tujem jeziku, tematiziral svoja spoznanja
o operetnem žanru, zlasti ob dveh delih, ob »komični operi v starem šte-
vilčnem slogu« Princesa Vrtoglavka Josipa Ipavca (1873–1921) in ob prvi slo-
venski radiofonski opereti Majda Marjana Kozine (1907–1966).
Ključne besede: opereta, libreto, dramaturgija, glasbeno gledališče, radio
Vita Gruodytė
(Ne)resnost kulture: Primer litovske operete
Zgodovina pravi, da je bil prvi skladatelj, ki je uporabil izraz »opereta«,
da bi se posmehoval »minornim delom« svojega časa, Wolfgang Amadeus
Mozart. Čeprav je opereta pozneje postala samostojen žanr, so jo v Litvi, ki
je bila na začetku 20. stoletja sredi izgradnje svoje kulturne identitete, doje-
mali kot precej problematično. Medtem ko o pomenu opere od ustanovitve
prve litovske opere leta 1906 ni bilo dvomov in je bila deležna večine držav-
nega financiranja na področju kulture, je opereta nasprotno veljala za žanr,
ki neizogibno znižuje raven profesionalnosti. Takšno protislovje med željo
po dvigu ravni opernih pevcev in glasbenikov ter neizogibnim omalova-
ževanjem glasbene ravni skozi opereto zajema celotno medvojno obdobje.
Paradigma »resne« nacionalne kulture je ob omalovaževanju glasbenih kri-
tikov marginalizirala »neresne« žanre, kot je opereta. Vendar pa opereta ni
izginila, temveč se je ohranila v drugi obliki: kakovostni varietejski glas-
bi. Večna polemika o razmerju med visoko in nizko umetnostjo ni vpliva-
533
sti na nekdanje aktualnosti, ki so v teku let postale pozabljena preteklost. V
zgodovini je bila opereta zelo povezana z drugimi žanri ne samo prek alu-
zij na različna dela, temveč tudi kot blagajne napolnjujoča oblika glasbene-
ga gledališča. To je bilo v obdobju, ko sta francoska velika opera in izročilo
novonemške šole hitro dražili uprizoritve opernih novitet zelo pomembno.
Marsikje, zlasti v manjših središčih, je opereta sploh omogočala izvajanje za
različne kulture umetniško reprezentativnih del.
Operetna dramaturgija je zapletena zaradi potrebe po hkratnem upošteva-
nju zgodbene (sižejske) in glasbene logike; slednja terja izmenjevanje arij,
ansamblov, zborov in plesnih točk ter ima posebne zahteve pri uvodnih
in sklepnih prizorih. V kulturah, ki dolgo časa niso imele primerne infra-
strukture za vzpostavitev redno delujočega glasbenega gledališča, je bilo
obvladovanje žanrskih standardov vedno problem; to se kaže tudi pri da-
našnjih uprizoritvah del, ki so izvajana predvsem zaradi posameznih ele-
mentov – pretežno zaradi glasbe. Avtor prispevka je kot ustvarjalec novih
libretov za vrsto slovenskih oper(et), za katere se izvirna besedila niso oh-
ranila ali pa so bila napisana v tujem jeziku, tematiziral svoja spoznanja
o operetnem žanru, zlasti ob dveh delih, ob »komični operi v starem šte-
vilčnem slogu« Princesa Vrtoglavka Josipa Ipavca (1873–1921) in ob prvi slo-
venski radiofonski opereti Majda Marjana Kozine (1907–1966).
Ključne besede: opereta, libreto, dramaturgija, glasbeno gledališče, radio
Vita Gruodytė
(Ne)resnost kulture: Primer litovske operete
Zgodovina pravi, da je bil prvi skladatelj, ki je uporabil izraz »opereta«,
da bi se posmehoval »minornim delom« svojega časa, Wolfgang Amadeus
Mozart. Čeprav je opereta pozneje postala samostojen žanr, so jo v Litvi, ki
je bila na začetku 20. stoletja sredi izgradnje svoje kulturne identitete, doje-
mali kot precej problematično. Medtem ko o pomenu opere od ustanovitve
prve litovske opere leta 1906 ni bilo dvomov in je bila deležna večine držav-
nega financiranja na področju kulture, je opereta nasprotno veljala za žanr,
ki neizogibno znižuje raven profesionalnosti. Takšno protislovje med željo
po dvigu ravni opernih pevcev in glasbenikov ter neizogibnim omalova-
ževanjem glasbene ravni skozi opereto zajema celotno medvojno obdobje.
Paradigma »resne« nacionalne kulture je ob omalovaževanju glasbenih kri-
tikov marginalizirala »neresne« žanre, kot je opereta. Vendar pa opereta ni
izginila, temveč se je ohranila v drugi obliki: kakovostni varietejski glas-
bi. Večna polemika o razmerju med visoko in nizko umetnostjo ni vpliva-
533
