Page 61 - Hrobat Virloget, Katja, ur. 2021. Mitska krajina: iz različnih perspektiv. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 61
Slika Rodika izpred dveh stoletij
pa je bilo stanje obratno, saj »se je krompir na Kranjskem v drugi polovici
18. stoletja povsem uveljavil in postal skoraj glavna hrana podeželskega in
mestnega prebivalstva«, pri čemer pa koruzi »dolgo ni uspelo, da bi zavzela
pomembnejše mesto med posevki in je ponekod, zlasti v prvi polovici 19.
stoletja, zaostajala daleč za krompirjem« (Britovšek 1958/1959, 127). V Ro-
diku so torej najkasneje do leta 1830 usvojili obe »novi« kulturni rastlini,
to je »primorsko« (koruzo) in »kranjsko« (krompir).
Kljub vsemu pa so v navedenem načinu prehranjevanja povsem odsotni
proteini, kar je mogoče interpretirati kot preplet spozabe zapisovalcev in
dejansko skromnega obsega jedi ter sestavin živalskega izvora, kakor ga
v 18. stoletju poznamo tudi drugod po Krasu in po navedbah Franciscej-
skega katastra za druge vasi, kjer nastopata vsaj sir in nekaj svinjine v joti
ob praznikih. K taki hipotezi, to je o obstoju sestavin živalskega izvora vsaj
občasno in vsekakor v skromnem obsegu, napeljuje živina, popisana v Ro-
diku. Tu najdemo tako ovce (sir) kot prašiče (slanina). Kot potrditev lahko
upoštevamo določila »pogodbe« s prvim župnikom v Rodiku (M. J. Muha,
1786–1820), po kateri se je vsaka družina zavezala, da mu bo jeseni izro-
čila »zaboj zelja, repe itd.« ter »slanino in koline«. S kasnejšim dogovorom
(1837) so bili Rodičani župniku dodatno dolžni »8 funtov sira« (Zupet 1997,
77; Peršolja in Pregelj 1997, 111).
O navidezno neobstoječih naravnih virih
V vprašalniku iz leta 1819 so predstavniki rodiške skupnosti trdili, da ni-
majo gozdov, temveč samo nekaj grmovja oziroma goščave. Na travnikih
je bilo najti nekaj hrastov, katerih les so uporabljali za domače potrebe
(orodje, kurjavo). Povsem v skladu s splošnim takratnim mnenjem kraških
kmetov (Panjek 2015b, 92) so tudi v Rodiku izrazili stališče, da hrasti za pri-
dobivanje lesa v gradbene namene postanejo primerni šele pri starosti od
100 do 200 let. V resnici so k Rodiku sodili tudi gozdovi na pobočju hriba
za vasjo, ki pa niso bili na kraških tleh, temveč na brkinskih, lapornatih.
Tako je iz poročila razvidno, da so se na območju katastrske občine naha-
jali čisti bukovi gozdovi ali pa so bila gozdnata tla poraščena v mešanem
sestoju redkejših bukev in hrastov ter jesenov, pomešanih z gabri, leskami
in drugimi vrstami drevja. Nekaj podobnega kot za gozdne velja tudi za vo-
dne vire, v smislu, da je bilo dejansko stanje nekoliko drugačno od vtisa ob
prvem branju.
V primeru vode sta si vprašalnik in poročilo operata skladnejša, saj se v
prvem trdi, da v Rodiku »ni potokov, ribnikov, jezer ali močvirij«, v drugem
pa, da »na celotnem občinskem območju ni nobene reke, potoka, hudour-
61
pa je bilo stanje obratno, saj »se je krompir na Kranjskem v drugi polovici
18. stoletja povsem uveljavil in postal skoraj glavna hrana podeželskega in
mestnega prebivalstva«, pri čemer pa koruzi »dolgo ni uspelo, da bi zavzela
pomembnejše mesto med posevki in je ponekod, zlasti v prvi polovici 19.
stoletja, zaostajala daleč za krompirjem« (Britovšek 1958/1959, 127). V Ro-
diku so torej najkasneje do leta 1830 usvojili obe »novi« kulturni rastlini,
to je »primorsko« (koruzo) in »kranjsko« (krompir).
Kljub vsemu pa so v navedenem načinu prehranjevanja povsem odsotni
proteini, kar je mogoče interpretirati kot preplet spozabe zapisovalcev in
dejansko skromnega obsega jedi ter sestavin živalskega izvora, kakor ga
v 18. stoletju poznamo tudi drugod po Krasu in po navedbah Franciscej-
skega katastra za druge vasi, kjer nastopata vsaj sir in nekaj svinjine v joti
ob praznikih. K taki hipotezi, to je o obstoju sestavin živalskega izvora vsaj
občasno in vsekakor v skromnem obsegu, napeljuje živina, popisana v Ro-
diku. Tu najdemo tako ovce (sir) kot prašiče (slanina). Kot potrditev lahko
upoštevamo določila »pogodbe« s prvim župnikom v Rodiku (M. J. Muha,
1786–1820), po kateri se je vsaka družina zavezala, da mu bo jeseni izro-
čila »zaboj zelja, repe itd.« ter »slanino in koline«. S kasnejšim dogovorom
(1837) so bili Rodičani župniku dodatno dolžni »8 funtov sira« (Zupet 1997,
77; Peršolja in Pregelj 1997, 111).
O navidezno neobstoječih naravnih virih
V vprašalniku iz leta 1819 so predstavniki rodiške skupnosti trdili, da ni-
majo gozdov, temveč samo nekaj grmovja oziroma goščave. Na travnikih
je bilo najti nekaj hrastov, katerih les so uporabljali za domače potrebe
(orodje, kurjavo). Povsem v skladu s splošnim takratnim mnenjem kraških
kmetov (Panjek 2015b, 92) so tudi v Rodiku izrazili stališče, da hrasti za pri-
dobivanje lesa v gradbene namene postanejo primerni šele pri starosti od
100 do 200 let. V resnici so k Rodiku sodili tudi gozdovi na pobočju hriba
za vasjo, ki pa niso bili na kraških tleh, temveč na brkinskih, lapornatih.
Tako je iz poročila razvidno, da so se na območju katastrske občine naha-
jali čisti bukovi gozdovi ali pa so bila gozdnata tla poraščena v mešanem
sestoju redkejših bukev in hrastov ter jesenov, pomešanih z gabri, leskami
in drugimi vrstami drevja. Nekaj podobnega kot za gozdne velja tudi za vo-
dne vire, v smislu, da je bilo dejansko stanje nekoliko drugačno od vtisa ob
prvem branju.
V primeru vode sta si vprašalnik in poročilo operata skladnejša, saj se v
prvem trdi, da v Rodiku »ni potokov, ribnikov, jezer ali močvirij«, v drugem
pa, da »na celotnem občinskem območju ni nobene reke, potoka, hudour-
61
