Page 76 - Hrobat Virloget, Katja, ur. 2021. Mitska krajina: iz različnih perspektiv. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 76
ksander Panjek
vselej v podrejeni vlogi in dokaj daleč od sistematičnosti, natančnosti in
zanesljivosti, ki kataster odlikujejo na področju kmetijstva. To nas sicer ne
preseneča, saj zgodovinar vselej dela na osnovi dokumentov, ki so nastali v
namene, drugačne od zgodovinskega raziskovanja, in mora to upoštevati.
Podobno velja za različne subjekte, ki so bili vključeni v njegov nasta-
nek. Predstavnikom lokalne skupnosti ni bilo v interesu, da bi poudarjali
pozitivne vidike svojega gospodarstva, saj je bila končni rezultat katastra
vendarle obdavčitev. Zato v njihovih opisih in mnenjih prevladuje pouda-
rek na šibkostih in pomanjkanju gospodarskih in naravnih virov. Na drugi
strani so stali uradniki, ki so zaradi samih značilnosti vsakega katastra na
eni strani težili k poenostavljanju lokalne stvarnosti, da bi jo lahko ukalu-
pili v standardizirane obrazce in vnaprej predvidene kategorije. Obenem so
bili večkrat nosilci kmečkemu svetu zunanjega pogleda, kar pa ni privedlo
do pozitivnih učinkov v smislu večje »objektivnosti«, temveč je zlahka pov-
zročilo, da so prezrli lokalna znanja, prakse, značilnosti in vrednote (Scott
1998, 12–15; Panjek 2015a, 80). V tem prispevku je morda najjasnejši tovr-
sten primer ocena zapisovalcev poročila cenilnega operata iz leta 1830, po
kateri naj bi v Rodiku ne bilo »nobenega omembe vrednega predmeta, tudi
se ne ve za kak zgodovinski dogodek«, ko pa so se na vrhu hriba nahajale
ostaline prazgodovinskega naselja, ki so bile prvih znanstvenih obravnav
deležne le par desetletij zatem in so bile močno vpete v samopodobo sku-
pnosti (Slapšak 1997, 22, 28; 2003, 247; Hrobat Virloget 2005).
Če se izognemo ponavljanju vsebinskih ugotovitev o Rodiku, ki so dovolj
jasno izpostavljene, in preidemo k specifičnejšim metodološkim sklepom,
velja izhajati iz samoumevnega, to je, kako ima vsak del Franciscejskega ka-
tastra svoj poudarek. Vsak protokol, seznam in obrazec ter karta prinašajo
drugo vrsto podatkov in podob. Obenem se v vsakem najdejo tudi naključ-
nejši oziroma bolj nesistematični podatki in informacije, ki so nam lahko še
kako koristni. Opazili smo tudi, da se le-ti med seboj ne samo dopolnjujejo,
ampak so si mestoma protislovni, in sicer zaradi same namembnosti vira
in specifik njegovih sestavnih delov kakor tudi zaradi nosilcev različnih in-
teresov in pogledov, ki so sodelovali pri njegovem nastajanju. Menim, da
prispevek nazorno izkazuje bogastvo podatkov in informacij, ki jih nudi
Franciscejski kataster, še posebej pa dokazuje, kako lahko v primeru štu-
dije na mikronivoju in z doslednim kritičnim pristopom izluščimo in razu-
memo bistveno več, če jih med seboj povežemo in dopolnjujemo na načine,
ki jih sam vir ni predvidel. Kadar se ne osredotočimo le na enega ali dva
protokola in kombiniramo več vrst spisovnih in kartografskih dokumen-
tov, bistveno povečamo povednost vira. Na ta način se pokažejo na prvi
76
vselej v podrejeni vlogi in dokaj daleč od sistematičnosti, natančnosti in
zanesljivosti, ki kataster odlikujejo na področju kmetijstva. To nas sicer ne
preseneča, saj zgodovinar vselej dela na osnovi dokumentov, ki so nastali v
namene, drugačne od zgodovinskega raziskovanja, in mora to upoštevati.
Podobno velja za različne subjekte, ki so bili vključeni v njegov nasta-
nek. Predstavnikom lokalne skupnosti ni bilo v interesu, da bi poudarjali
pozitivne vidike svojega gospodarstva, saj je bila končni rezultat katastra
vendarle obdavčitev. Zato v njihovih opisih in mnenjih prevladuje pouda-
rek na šibkostih in pomanjkanju gospodarskih in naravnih virov. Na drugi
strani so stali uradniki, ki so zaradi samih značilnosti vsakega katastra na
eni strani težili k poenostavljanju lokalne stvarnosti, da bi jo lahko ukalu-
pili v standardizirane obrazce in vnaprej predvidene kategorije. Obenem so
bili večkrat nosilci kmečkemu svetu zunanjega pogleda, kar pa ni privedlo
do pozitivnih učinkov v smislu večje »objektivnosti«, temveč je zlahka pov-
zročilo, da so prezrli lokalna znanja, prakse, značilnosti in vrednote (Scott
1998, 12–15; Panjek 2015a, 80). V tem prispevku je morda najjasnejši tovr-
sten primer ocena zapisovalcev poročila cenilnega operata iz leta 1830, po
kateri naj bi v Rodiku ne bilo »nobenega omembe vrednega predmeta, tudi
se ne ve za kak zgodovinski dogodek«, ko pa so se na vrhu hriba nahajale
ostaline prazgodovinskega naselja, ki so bile prvih znanstvenih obravnav
deležne le par desetletij zatem in so bile močno vpete v samopodobo sku-
pnosti (Slapšak 1997, 22, 28; 2003, 247; Hrobat Virloget 2005).
Če se izognemo ponavljanju vsebinskih ugotovitev o Rodiku, ki so dovolj
jasno izpostavljene, in preidemo k specifičnejšim metodološkim sklepom,
velja izhajati iz samoumevnega, to je, kako ima vsak del Franciscejskega ka-
tastra svoj poudarek. Vsak protokol, seznam in obrazec ter karta prinašajo
drugo vrsto podatkov in podob. Obenem se v vsakem najdejo tudi naključ-
nejši oziroma bolj nesistematični podatki in informacije, ki so nam lahko še
kako koristni. Opazili smo tudi, da se le-ti med seboj ne samo dopolnjujejo,
ampak so si mestoma protislovni, in sicer zaradi same namembnosti vira
in specifik njegovih sestavnih delov kakor tudi zaradi nosilcev različnih in-
teresov in pogledov, ki so sodelovali pri njegovem nastajanju. Menim, da
prispevek nazorno izkazuje bogastvo podatkov in informacij, ki jih nudi
Franciscejski kataster, še posebej pa dokazuje, kako lahko v primeru štu-
dije na mikronivoju in z doslednim kritičnim pristopom izluščimo in razu-
memo bistveno več, če jih med seboj povežemo in dopolnjujemo na načine,
ki jih sam vir ni predvidel. Kadar se ne osredotočimo le na enega ali dva
protokola in kombiniramo več vrst spisovnih in kartografskih dokumen-
tov, bistveno povečamo povednost vira. Na ta način se pokažejo na prvi
76
