Page 77 - Hrobat Virloget, Katja, ur. 2021. Mitska krajina: iz različnih perspektiv. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 77
Slika Rodika izpred dveh stoletij
pogled zakrite značilnosti lokalne stvarnosti ter dosežemo globlji in celo-
vitejši vpogled vanjo – takega, ki seže onkraj vidne in navidezne katastrske
upodobitve. V tem smislu se razkrivajo tudi meje med vidnim, navideznim
in zastrtim v Franciscejskem katastru.
O delitvah vasi z zgodovinskega vidika
V nadaljevanju bomo preverili ali je v posestni strukturi zemljišč in raz-
porejenosti bivališč med rodiškimi gospodinjstvi in gospodarji mogoče za-
slediti vzorce, ki bi lahko predstavljali materialno sled vaškega ljudskega
izročila o nastanku naselja in o notranjih delitvah skupnosti, kakršne izpri-
čujeta etnološka in folklorna literatura. Posebej bomo poskusili preveriti,
ali je izsledke etnoloških raziskav mogoče potrditi z rezultati zgodovinske
metode, ali so eni in drugi skladni ter, nenazadnje, kaj lahko zgodovinska
obravnava prispeva k poznavanju skupnosti in razumevanju njenega izro-
čila. V mislih imam zlasti dva vidika lokalne tradicije. Prvi je bolj mitskega
značaja in govori o izvoru vasi, ki naj bi nastala iz dveh ločenih komponent,
to je iz »Rodičanov« kot (staro)slovenskih naseljencev ter iz »Ajdov« kot
staroselcev Rundiktov z vrha rodiške Ajdovščine in obenem priseljencev
v novoustanovljenem dolinskem naselju. Drugi vidik je bistveno jasneje
in zanesljiveje izpričan v donedavnih vaških običajih, ki izkazujejo delitev
vasi in njenih prebivalcev na dva nasprotujoča si »tabora«, ki sta se ločeno
udejstvovala verskih in posvetnih obredij (Hrobat Virloget 2005; 2010a;
2010b). Razumeti je, da omenjeni delitvi sovpadata, saj naj bi zajemali ista
dela vasi, ki ju ločujeta glavna vaška ulica in vzporedni potok. Rodik se po-
leg te osnovne dvodelnosti deli na pet sestavnih delov, ki jim bomo rekli
vaške četrti, na kar se bomo v nadaljevanju oprli pri preverjanju material-
nih sledi omenjenega ljudskega izročila.
Že na prvi pogled je iz navedenih notranjih členitev jasno, da imamo
opraviti z razčlenjenim vaškim mikrokozmosom, kar pa nas ne bi smelo
presenetiti ali avtomatično navesti k misli, da je (bil) v tem pogledu Rodik
izjemen primer. Predstave o enolični in enostavni kmečki družbi, v kateri
malodane ni bilo prostora in časa za kaj drugega kot za garaško udinjanje
golemu preživetju iz rok v usta in ki je nespremenjena ter pasivna prega-
zila večstoletna zgodovinska obdobja, so lahko le slika, posneta z visoko-
leteče ptičje perspektive kulturno ali kronološko oddaljenih opazovalcev
brez pravega občutka za vsakdanje življenje in s pomanjkanjem pozornosti
za vse, kar ne prenese nalepke velike in zato pomembne zgodovine. Nizka
ločljivost take slike še vedno močno vpliva na prevladujoče videnje zgodo-
vine slovenskega podeželja, da ne rečem »naroda«. Če pa se spustimo na
77
pogled zakrite značilnosti lokalne stvarnosti ter dosežemo globlji in celo-
vitejši vpogled vanjo – takega, ki seže onkraj vidne in navidezne katastrske
upodobitve. V tem smislu se razkrivajo tudi meje med vidnim, navideznim
in zastrtim v Franciscejskem katastru.
O delitvah vasi z zgodovinskega vidika
V nadaljevanju bomo preverili ali je v posestni strukturi zemljišč in raz-
porejenosti bivališč med rodiškimi gospodinjstvi in gospodarji mogoče za-
slediti vzorce, ki bi lahko predstavljali materialno sled vaškega ljudskega
izročila o nastanku naselja in o notranjih delitvah skupnosti, kakršne izpri-
čujeta etnološka in folklorna literatura. Posebej bomo poskusili preveriti,
ali je izsledke etnoloških raziskav mogoče potrditi z rezultati zgodovinske
metode, ali so eni in drugi skladni ter, nenazadnje, kaj lahko zgodovinska
obravnava prispeva k poznavanju skupnosti in razumevanju njenega izro-
čila. V mislih imam zlasti dva vidika lokalne tradicije. Prvi je bolj mitskega
značaja in govori o izvoru vasi, ki naj bi nastala iz dveh ločenih komponent,
to je iz »Rodičanov« kot (staro)slovenskih naseljencev ter iz »Ajdov« kot
staroselcev Rundiktov z vrha rodiške Ajdovščine in obenem priseljencev
v novoustanovljenem dolinskem naselju. Drugi vidik je bistveno jasneje
in zanesljiveje izpričan v donedavnih vaških običajih, ki izkazujejo delitev
vasi in njenih prebivalcev na dva nasprotujoča si »tabora«, ki sta se ločeno
udejstvovala verskih in posvetnih obredij (Hrobat Virloget 2005; 2010a;
2010b). Razumeti je, da omenjeni delitvi sovpadata, saj naj bi zajemali ista
dela vasi, ki ju ločujeta glavna vaška ulica in vzporedni potok. Rodik se po-
leg te osnovne dvodelnosti deli na pet sestavnih delov, ki jim bomo rekli
vaške četrti, na kar se bomo v nadaljevanju oprli pri preverjanju material-
nih sledi omenjenega ljudskega izročila.
Že na prvi pogled je iz navedenih notranjih členitev jasno, da imamo
opraviti z razčlenjenim vaškim mikrokozmosom, kar pa nas ne bi smelo
presenetiti ali avtomatično navesti k misli, da je (bil) v tem pogledu Rodik
izjemen primer. Predstave o enolični in enostavni kmečki družbi, v kateri
malodane ni bilo prostora in časa za kaj drugega kot za garaško udinjanje
golemu preživetju iz rok v usta in ki je nespremenjena ter pasivna prega-
zila večstoletna zgodovinska obdobja, so lahko le slika, posneta z visoko-
leteče ptičje perspektive kulturno ali kronološko oddaljenih opazovalcev
brez pravega občutka za vsakdanje življenje in s pomanjkanjem pozornosti
za vse, kar ne prenese nalepke velike in zato pomembne zgodovine. Nizka
ločljivost take slike še vedno močno vpliva na prevladujoče videnje zgodo-
vine slovenskega podeželja, da ne rečem »naroda«. Če pa se spustimo na
77
