Page 79 - Hrobat Virloget, Katja, ur. 2021. Mitska krajina: iz različnih perspektiv. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 79
Slika Rodika izpred dveh stoletij
skih in niti avstrijskih arhivih (Cova 2009). Kako torej zapolniti dveinpol-
stoletno časovno vrzel do Franciscejskega katastra? Drugi problem izhaja
iz izrazite značilnosti primorskega podeželja, kjer so se vsaj od 16. stoletja
dalje hube delile na manjše enote, obenem pa so kmetje razmeroma in-
tenzivno kupovali, prodajali in drugače prenašali posest (dedovanja, dote)
nad posameznimi zemljiškimi parcelami. Živahno in zapleteno prehajanje
in drobljenje posesti ob prepletanju družin ter pojavljanju novih je lepo raz-
vidno tudi iz rekonstrukcije razvoja posameznih rodiških rodbin (Peršolja
2009).
Tako je mogoče ugotoviti, da je na posameznih hubah v resnici sedelo
več gospodarjev, ne glede na to, kaj je bilo zapisano v urbarjih. V našem
primeru so cenilni komisarji v gospostvu Švarcenek že leta 1620 opazili,
da nihče izmed gospodarjev hub, poimensko navedenih v prejšnjem origi-
nalnem urbarju (1574), ni bil več pri življenju, da so odtlej »nekatere hube
tri- ali štirikrat prešle v druge roke in da jih je bila večina tudi razdeljena
na več delov« (Panjek 2002, 51; Cova 2009, 117). Delitve in drobitve so bile
uradne, torej take, ki jih je gospostvo zaznalo in zabeležilo, a tudi prikrite,
saj so se na ta način kmetje izogibali plačevanju gospoščinskih pristojbin
za prenos posesti. To je privedlo do stanja, v katerem so hube, zabeležene
v urbarjih, predstavljale le še neke vrste fiktivno enoto, katere namen je bil
odmerjanje in pobiranje dajatev, medtem ko so bile dejanske gospodarske
enote (kmetije) sestavljene iz enega ali več delov ene ali več izvornih hub
na način, ki mu je izjemno težko slediti. Pri tem velja omeniti še kajže in
podruštva, to so novejše gospodarske enote, ki so lahko s časom prerasle
v srednje ali večje kmetije in obsegale nova ter obenem starejša zemljišča,
torej taka, ki so izvorno pripadala kaki hubi. Poročilo elaborata Franciscej-
skega katastra za Rodik iz leta 1830 nam zariše končno sliko, ki je povsem
skladna s tovrstnim razvojem: »Zemljišča so vsa v rokah kmetov, ki jih obe-
nem lahko povsem prosto prodajo in z njimi počnejo karkoli se jim zljubi,
s tem da morajo zemljiškemu gospostvu plačati deseti denar ob vsaki tran-
sakciji [. . .] Zemljišča so bila [nekoč] razdeljena na 19 hub in 1/2, ki so bile
zatem razdeljene med 85 gospodarjev« (a st, c f, se, 619/2, Oec s/5).
Omenjenega števila hub ni razumeti kot število kmetij oziroma gospo-
dinjstev, temveč kot seštevek uradno zaznanih celih hub in njihovih de-
ležev po (zabeleženih) delitvah. Kataster sicer ne navaja vira, po katerem
povzema podatek o 19,5 hubah, a je ta na las podoben tistemu iz urbarja iz
leta 1400, ki navaja 18 hub, in iz urbarja iz leta 1574, ki v Rodiku našteje 19
hub, vključno s tisto, ki se je nahajala na Kozini. V štirih primerih slednji
urbar zazna (uradno) delitev hub na polovice, poleg teh pa beleži še 14 enot,
79
skih in niti avstrijskih arhivih (Cova 2009). Kako torej zapolniti dveinpol-
stoletno časovno vrzel do Franciscejskega katastra? Drugi problem izhaja
iz izrazite značilnosti primorskega podeželja, kjer so se vsaj od 16. stoletja
dalje hube delile na manjše enote, obenem pa so kmetje razmeroma in-
tenzivno kupovali, prodajali in drugače prenašali posest (dedovanja, dote)
nad posameznimi zemljiškimi parcelami. Živahno in zapleteno prehajanje
in drobljenje posesti ob prepletanju družin ter pojavljanju novih je lepo raz-
vidno tudi iz rekonstrukcije razvoja posameznih rodiških rodbin (Peršolja
2009).
Tako je mogoče ugotoviti, da je na posameznih hubah v resnici sedelo
več gospodarjev, ne glede na to, kaj je bilo zapisano v urbarjih. V našem
primeru so cenilni komisarji v gospostvu Švarcenek že leta 1620 opazili,
da nihče izmed gospodarjev hub, poimensko navedenih v prejšnjem origi-
nalnem urbarju (1574), ni bil več pri življenju, da so odtlej »nekatere hube
tri- ali štirikrat prešle v druge roke in da jih je bila večina tudi razdeljena
na več delov« (Panjek 2002, 51; Cova 2009, 117). Delitve in drobitve so bile
uradne, torej take, ki jih je gospostvo zaznalo in zabeležilo, a tudi prikrite,
saj so se na ta način kmetje izogibali plačevanju gospoščinskih pristojbin
za prenos posesti. To je privedlo do stanja, v katerem so hube, zabeležene
v urbarjih, predstavljale le še neke vrste fiktivno enoto, katere namen je bil
odmerjanje in pobiranje dajatev, medtem ko so bile dejanske gospodarske
enote (kmetije) sestavljene iz enega ali več delov ene ali več izvornih hub
na način, ki mu je izjemno težko slediti. Pri tem velja omeniti še kajže in
podruštva, to so novejše gospodarske enote, ki so lahko s časom prerasle
v srednje ali večje kmetije in obsegale nova ter obenem starejša zemljišča,
torej taka, ki so izvorno pripadala kaki hubi. Poročilo elaborata Franciscej-
skega katastra za Rodik iz leta 1830 nam zariše končno sliko, ki je povsem
skladna s tovrstnim razvojem: »Zemljišča so vsa v rokah kmetov, ki jih obe-
nem lahko povsem prosto prodajo in z njimi počnejo karkoli se jim zljubi,
s tem da morajo zemljiškemu gospostvu plačati deseti denar ob vsaki tran-
sakciji [. . .] Zemljišča so bila [nekoč] razdeljena na 19 hub in 1/2, ki so bile
zatem razdeljene med 85 gospodarjev« (a st, c f, se, 619/2, Oec s/5).
Omenjenega števila hub ni razumeti kot število kmetij oziroma gospo-
dinjstev, temveč kot seštevek uradno zaznanih celih hub in njihovih de-
ležev po (zabeleženih) delitvah. Kataster sicer ne navaja vira, po katerem
povzema podatek o 19,5 hubah, a je ta na las podoben tistemu iz urbarja iz
leta 1400, ki navaja 18 hub, in iz urbarja iz leta 1574, ki v Rodiku našteje 19
hub, vključno s tisto, ki se je nahajala na Kozini. V štirih primerih slednji
urbar zazna (uradno) delitev hub na polovice, poleg teh pa beleži še 14 enot,
79
