Page 78 - Hrobat Virloget, Katja, ur. 2021. Mitska krajina: iz različnih perspektiv. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 78
ksander Panjek
bolj »mikro« raven in podeželsko stvarnost pogledamo pobliže, nam večje
število slikovnih točk kmalu odstre pogled na izrazito kompleksno kmečko
družbo in kulturo, ki je notranje povezana in obenem razčlenjena, sesta-
vljena iz posameznikov, gospodinjstev, družin, rodbin, sorodstev, skupin,
slojev, srenjskih institucij, pozicij moči in vsakokratnih interesov ter odno-
sov s sosednjimi skupnostmi, povezanih v zapleten preplet solidarnosti in
zavezništev ter sporov in zamer. Kmečke skupnosti tudi niso odgovarjale
dokaj razširjeni, idealizirani podobi brezpogojne medsosedske solidarno-
sti, saj je bila kmečka družba tudi izrazito konfliktna, tako do sosednjih
skupnosti kot znotraj posamezne skupnosti, v kateri je lahko bila solidar-
nost selektivna v smislu, da je zajela le nekatere njene sestavne dele. Obe-
nem so kmetje razvili kompleksen gospodarski sistem, ki je segal bistveno
onkraj kmetijstva, imeli so svoja lastna pravna pojmovanja, ki so se lahko
razlikovala od uradnih razlag, in so v ta namen premogli specifična obredna
orodja, s katerimi so jih udejanjali.⁹ Razume se, da so imeli svoje vrednote,
da ne omenimo vzporednih verovanj in praks, ki jih v zadnjih letih spozna-
vamo pod skupnim nazivom »staroverstvo«.¹⁰ Vse, kar smo navedli, pa je
bilo tudi spremenljivo: odmisliti velja nujno prevlado monotone dolgotraj-
nosti stanja, razmer, značilnosti in pogojev v odsotnosti novosti, dogajanja
in sprememb od srednjega veka pa vse do nastopa modernizacije.
V slovenski arheologiji in zgodovinopisju premoremo metodo, ki jo je
razvil Andrej Pleterski, na podlagi katere je na primeru gorenjskih vasi pri-
šel do opredelitve izvornih kmetijskih obratov, nastalih ob naselitvi Slova-
nov oziroma Protoslovencev. Imenujemo jo »retrogradna analiza«, saj iz-
haja iz informacij in podatkov zemljiških katastrov s konca novega veka
in z zahtevnim, dolgotrajnim in kompleksnim postopkom, pri katerem se
med drugim opira na urbarje in ledinska imena, za nazaj povezuje in zdru-
žuje posamezne dele kmetij ter njihove parcele v podobo, ki bi naj odgovar-
jala prvotnemu stanju gospodarskih zemljiških enot (Pleterski 1989; 2011).
V začetni fazi sem se nagibal k temu, da bi to metodo uporabil pri razvozla-
vanju vprašanja, ali ljudsko izročilo o dveh ločenih izvornih komponentah
vasi Rodik odgovarja procesu nastanka in oblikovanja vasi. A pojavila sta se
dva metodološka pomisleka. Prvi je skromno število urbarjev za gospostvo
Švarcenek, ki mu je pripadal Rodik, ki bi nam lahko bili v oporo, saj niti av-
torju najbolj poglobljene raziskave o njem ni uspelo identificirati nobenega
pravega urbarja po tistem (znanem) iz leta 1574, ne v slovenskih, italijan-
⁹ Panjek (2016), s tam navedeno literaturo (posebej S. Vilfan).
¹⁰ O vrednotah glej npr. Bianco (2011) in Panjek (2015a). O staroverstvu glej Medvešček (2015).
78
bolj »mikro« raven in podeželsko stvarnost pogledamo pobliže, nam večje
število slikovnih točk kmalu odstre pogled na izrazito kompleksno kmečko
družbo in kulturo, ki je notranje povezana in obenem razčlenjena, sesta-
vljena iz posameznikov, gospodinjstev, družin, rodbin, sorodstev, skupin,
slojev, srenjskih institucij, pozicij moči in vsakokratnih interesov ter odno-
sov s sosednjimi skupnostmi, povezanih v zapleten preplet solidarnosti in
zavezništev ter sporov in zamer. Kmečke skupnosti tudi niso odgovarjale
dokaj razširjeni, idealizirani podobi brezpogojne medsosedske solidarno-
sti, saj je bila kmečka družba tudi izrazito konfliktna, tako do sosednjih
skupnosti kot znotraj posamezne skupnosti, v kateri je lahko bila solidar-
nost selektivna v smislu, da je zajela le nekatere njene sestavne dele. Obe-
nem so kmetje razvili kompleksen gospodarski sistem, ki je segal bistveno
onkraj kmetijstva, imeli so svoja lastna pravna pojmovanja, ki so se lahko
razlikovala od uradnih razlag, in so v ta namen premogli specifična obredna
orodja, s katerimi so jih udejanjali.⁹ Razume se, da so imeli svoje vrednote,
da ne omenimo vzporednih verovanj in praks, ki jih v zadnjih letih spozna-
vamo pod skupnim nazivom »staroverstvo«.¹⁰ Vse, kar smo navedli, pa je
bilo tudi spremenljivo: odmisliti velja nujno prevlado monotone dolgotraj-
nosti stanja, razmer, značilnosti in pogojev v odsotnosti novosti, dogajanja
in sprememb od srednjega veka pa vse do nastopa modernizacije.
V slovenski arheologiji in zgodovinopisju premoremo metodo, ki jo je
razvil Andrej Pleterski, na podlagi katere je na primeru gorenjskih vasi pri-
šel do opredelitve izvornih kmetijskih obratov, nastalih ob naselitvi Slova-
nov oziroma Protoslovencev. Imenujemo jo »retrogradna analiza«, saj iz-
haja iz informacij in podatkov zemljiških katastrov s konca novega veka
in z zahtevnim, dolgotrajnim in kompleksnim postopkom, pri katerem se
med drugim opira na urbarje in ledinska imena, za nazaj povezuje in zdru-
žuje posamezne dele kmetij ter njihove parcele v podobo, ki bi naj odgovar-
jala prvotnemu stanju gospodarskih zemljiških enot (Pleterski 1989; 2011).
V začetni fazi sem se nagibal k temu, da bi to metodo uporabil pri razvozla-
vanju vprašanja, ali ljudsko izročilo o dveh ločenih izvornih komponentah
vasi Rodik odgovarja procesu nastanka in oblikovanja vasi. A pojavila sta se
dva metodološka pomisleka. Prvi je skromno število urbarjev za gospostvo
Švarcenek, ki mu je pripadal Rodik, ki bi nam lahko bili v oporo, saj niti av-
torju najbolj poglobljene raziskave o njem ni uspelo identificirati nobenega
pravega urbarja po tistem (znanem) iz leta 1574, ne v slovenskih, italijan-
⁹ Panjek (2016), s tam navedeno literaturo (posebej S. Vilfan).
¹⁰ O vrednotah glej npr. Bianco (2011) in Panjek (2015a). O staroverstvu glej Medvešček (2015).
78
